A solidarnost ni le miloščina, ki jo daš brezdomcu na cesti, ali zbiranje denarja za družine v stiski. Je veliko več. Ljudje smo izgubili navado, da se ustavimo in se sami pri sebi vprašamo, kako se obnašamo do drugih, kako dobro dejansko poznamo svoje bližnje in ali vedno naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bil svet boljši. Med nami so otroci, ki ne vedo, kdaj bodo jedli. Ljudje, ki ne vedo, kje bodo prenočili. Brezposelne mame samohranilke, ki ne vedo, kako bodo odplačale hipoteko za hišo. V Sloveniji več kot 290.000 prebivalcev živi pod pragom revščine in ta številka le še narašča. Kaj nas je pripeljalo tako daleč?

Starši mi vedno znova pripovedujejo, kako se je življenje spremenilo. Včasih si šel popolnoma samoiniciativno nasekat sosedi drva. Ko so gradili hišo, je bila zraven cela vas, da košnje sploh ne omenjam. To je bilo nekaj samoumevnega. Danes pa vsak, ki komajda migne s prstom, pričakuje, da bo dobil priznanje za življenjsko delo, če ne vsaj mastno plačilo. Pomembne vrednote, kot so na primer brezpogojna ljubezen, solidarnost in resnično prijateljstvo, so izgubile veljavo. Izgubile so moč povezovanja ljudi. Postajamo odtujeni, ni nam več toliko mar za druge.

Ko opazujem mlajše generacije, se samo čudim. Z ničemer več nismo zadovoljni. Vsi se utapljamo v poplavi različnih idealov in pomembnih vrednot, ki nam jih mediji poskušajo na silo vcepiti v glavo. Čedalje bolj se spreminjamo v ozko usmerjena, egocentrična in vase zagledana bitja, ki se niti ne trudijo več spremeniti svoje brezupne usode. Največkrat si pri sebi rečemo, da tako ali tako sami ne moremo spremeniti sveta.

Pomembno je, da si prisluhnemo in priskočimo na pomoč, ko nas nekdo potrebuje. Da znamo še vedno stopiti skupaj, smo že nič kolikokrat pokazali. Predvsem naravne katastrofe, ki na žalost prepogosto terjajo mnogo življenj, v nas prebudijo solidarnost. Ampak človek ne potrebuje pomoči zgolj takrat, ko ima pol hiše pod vodo. Že malenkosti lahko polepšajo dan, zato bodimo pozorni, obzirni in solidarni po svojih najboljših močeh. To je najmanj, kar lahko naredimo.