Kdo ne pozna Pompejev, slavnega rimskega mesta, ki ga je pred skoraj 2000 leti pokopala lava vulkana Vezuv. Dogodki usodnega dne leta 79 so po zaslugi peresa Plinija mlajšega še posebno dobro svarilo vsem tistim, ki odkrijejo neposeljeno, a precej plodno ravnico ob vznožju ognjenika in se odločijo, da bi bila to dobra lokacija za novo mesto. Glede na to, da so Pompeji turistična atrakcija že debelega četrt tisočletja, bi sklepali, da podobnih naravnih nesreč ne bomo videvali več pogosto.
Narava je nepredvidljiva in ne potrebuje pomoči v obliki človeške naivnosti. To se je zgodilo mehiški vasi San Juan Parangaricutiro. Ta je svoj konec srečala ob izbruhu ognjenika Parícutin. Na njeno nesrečo pa je bil ta aktiven zgolj devet let in pred tem sploh ni obstajal.
Izbruh najmlajšega ognjenika zahodne hemisfere se je začel 20. februarja 1943 na koruznem polju, ki ga je ravno takrat obdelovala družina Dionisia Pulida. Po pričevanjih sodeč so se tla nenadno napihnila in dvignila za dva do tri metre v višino, sledilo pa je devet let bruhanja lave, ki je mesto skoraj v celoti vklenila v kamniti oklep. Vse, kar je ostalo od mesta, je cerkveni zvonik in nekaj zidov.
