»Če kaj, potem smo imeli pred osamosvojitvijo občutek varnosti,« je povedal gledališki režiser Andrej Jus, ki z razgibano ekipo pripravlja predstavo Če si srečen, ki bo premiero dočakala jutri v Stari elektrarni. »Občutek varnosti je danes redka dobrina, še posebej za generacijo tridesetletnikov, ki živimo in bomo še živeli iz rok v usta. Hoteli smo občutek svobode, pa smo ga dobili.«
Ironija predstave, ki se kritično obrača proti kapitalizmu, je, da je nastala v produkciji zavoda Bunker in pod okriljem mednarodnega projekta Create to Connect, ki ga je podprla Evropska unija. Režiser se zaveda, da se je sistemu izjemno težko izviti. »Še težje pa ga je kvalitetno kritizirati, ker sistem svojo kritiko že pozna.« Predstava zato zareže v osebne zgodbe in poglede, ki odzvanjajo socialne krivice, zadrege, eksistencialno tesnobo nove ere.
Predstava Če si srečen je nastajala več kot leto dni in v tem času zamenjala nekaj pojavnih oblik in tematik, ekipa, ki jo poleg Jusa sestavljajo še pripovedovalki Špela Frlic in Ana Duša, plesalka in igralka Nataša Živković, glasbenica Polona Janežič in oblikovalec zvoka Brane Zorman, pa se je naposled zedinila, da »so časi takšni, da se je nanje treba odzvati«. Proces ustvarjanja predstave se je začel »horizontalno«, pove Jus, ki tokrat ni delal izključno z igralci in je moral orodja za to pridobivati sproti. »Če nekomu, ki ni igralec, naložiš nalogo igrati, se zadeva lahko konča slabo, zato sem seveda želel, da vsi sodelujoči v predstavo prispevajo svoje specifične veščine. Od mene kot režiserja to terja več predaje kot običajno.«
Protislava
Rezultat, postavljen pod otroško pesmico, je protislava, kot jo imenuje Jus. Če proslava promovira neko skupnostno stvar, neko splošno razumevanje kulture (malo manj pa umetnosti) in je namenjena zlasti povezovanju ter slavljenju iluzije dostojanstvene države, je kulturno-umetniška protislava namenjena vivisekciji resničnosti: »Protislava pogleda, kakšno je to dostojanstvo in na čem temelji. Če so proslave v naši domovini cenzurirane, protislave govorijo o stvareh, ki se jih trudijo cenzorji izbrisati. Če ima proslava natančno določen protokol, ima protislava eksperimentalno-ritualen naboj.«
S protislavo skuša dinamična ekipa opozoriti na tiste ključne dogodke in tiste rezine družbene realnosti, ki jih mediji običajno spregledajo ali pa zapostavljajo, ker niso zadosti spektakularni.
Sreča?
»Ko sem kot otrok pel in ploskal na naslovno pesem, sem se vselej počutil čudno. Nisem vedel, kaj je sreča. O čem sploh prepevam?« Avtorju se je takrat zdelo, da bi sreča lahko bil potni list, s katerim bi bilo mogoče potovati, toda danes, ko takšen potni list ima, ve, da se sreča v kapitalistični svobodi vselej samo premešča. Ljudje v splošnem izgubljajo zmožnost zaupnosti in sodelovanja, tudi deljenja. V tem smislu je delo v gledališču idealna projekcija skupnosti, utopija, mehurček, v katerem je mogoče vse, verjetno tudi sreča.
