Osnovni zaplet v tej zgodbi je seveda prvostopenjska sodna odredba, po kateri mora Apple pomagati zveznim preiskovalcem, da pridejo do šifrirane vsebine iphona enega izmed teroristov, ki sta konec lanskega leta v kalifornijskem San Bernardinu pobila 14 ljudi. Zahtevo so iz Appla nemudoma zavrnili z, poenostavljeno rečeno, obrazložitvijo, da je v nasprotju z ustavno pravico do zasebnosti in s poslovnim modelom podjetja po letu 2014, ki temelji prav na zagotovljeni zasebnosti podatkov v iphonu. Do teh, trdi Apple, tudi podjetje samo skoraj že dve leti nima več dostopa. Drugače je z varnostnimi kopijami teh podatkov v Applovi oblačni storitvi: če ima uporabnik vključeno varnostno kopiranje na icloud, se je s tem v telefonu zagotovljeni zasebnosti odpovedal.
Terorist iz San Bernardina je imel oblačno kopiranje vključeno do sredine lanskega oktobra in te podatke je Apple izročil FBI. Apple naj bi zato, spet poenostavljeno rečeno, za FBI spisal okrnjeni operacijski sistem telefona, ki bi se pognal v njegovem pomnilniku in zaobšel zaščito pred dostopom do vsebine tako, da bi bilo to mogoče, še vedno šifrirano, kopirati na računalnik in jo brez omejitev izpostaviti programu za iskanje gesla. Ta bi resda, če je atentator uporabil privzetih šest mest s kombinacijo črk in številk, lahko potreboval tudi več (deset) let (ali stoletij z današnjo tehnologijo, če je bilo uporabljenih devet), ob morebitnem štirimestnem geslu pa bi ga lahko razvozlal tudi v nekaj urah ali dneh.
Tehnična plat zadeve je na tem mestu pomembna le toliko, kolikor morda od prejšnjega tedna več ljudi (ne le tisti, ki »imajo kaj skrivati«) ve, da obstaja možnost zelo dobre šifrirne zaščite podatkov (tudi na Microsoftovi in Googlovi platformi) v mobilniku in osebnem telefonu. Zaščite vse tja do brisanja podatkov, če kdo hoče razbiti šifro in vsaj dokler podatki niso v enem ali drugem oblaku.
Sodišče od Appla zahteva podobno, kot je pred skoraj tremi leti zahtevalo od Lavabita, šifrirane elektronske poštne storitve, ki jo je menda uporabljal tudi žvižgač iz NSA Edward Snowden. Ladar Levison, ustanovitelj Lavabita, je nazadnje storitev raje ugasnil, kot da bi ustregel odredbi, Apple pa se s svojimi skoraj neomejenimi finančnimi sredstvi pripravlja na dolgotrajno pravdanje. Prvo ime med njegovimi odvetniki je znani republikanec in libertarec Ted Olson, človek, ki je za Georgea W. Busha dobil predsedniški spor z Alom Gorom in ki je Kaliforniji preprečil prepoved istospolnih porok.
Po pravni plati je primer videti razmeroma preprost. Sodno odredbo je mogoče spodbijati, toda navsezadnje se ji bo treba – če bo tako pravnomočno odločeno, če ne prej, pred vrhovnim sodiščem – podrediti. Izid pravdanja pa bo vsekakor precedens. Če bo moral Apple omogočiti izvoz šifriranih podatkov in razbijanje ključa s surovo računalniško močjo, bo to moralo tudi vsako drugo podjetje. In nasprotno. Drugače rečeno: Apple lahko imate radi ali pa ga sovražite (zaradi davčnega izmikanja, proizvodnje na Kitajskem, nepreglednega manipuliranja z vašimi podatki in tako dalje), a med vami kot uporabnikom digitalne komunikacijske tehnologije in državo (ameriško, kasneje pa tudi nemško ali slovensko) je na strani vaše zasebnosti zdaj prav Apple. Kajpak tudi ali predvsem zaradi dobička in kajpak ob podmeni resničnosti trditve, da do šifriranih podatkov v mobilniku niti sam nima dostopa. (Hkrati pa je treba tudi dobrodušno verjeti, da si državne agencije doslej res še niso utrle dostopa celo brez vedenja Appla, navzlic večletnemu prizadevanju, denimo Cie, o kakršnem je lani marca poročala raziskovalna spletna stran Intercept.) Torej povsem preprosto: če bodo padli iphoni, bodo tudi galaxyji in lumie.
Po ekonomski plati so posledice manj predvidljive, a je precej zanesljivo, da bo škodo poleg Appla utrpela celotna (ameriška) mobilnokomunikacijska industrija. To škodo oziroma njeno morebitno nesorazmernost v primerjavi s koristjo (pridobljenih podatkov) bodo navsezadnje najbrž morali upoštevati tudi sodniki, saj bo Apple, glede na dosedanje zagovore, nanjo veliko stavil.
Z družbenega in političnega stališča pa je po zgolj tednu dni prav tako jasno, da bodo posledice dolgoročne. Poziv predsedniškega kandidata Donalda Trumpa k bojkotu Appla je v tem pogledu sicer bolj pavlihovsko-populistična poteza, govorjenje o potrebi uzakonitve dolžnosti (in kazni ob nespoštovanju) po izročanju šifrirnih ključev in sploh »pomoči« državi pri vdiranju v zasebnost pa je že pravcata grožnja zasebnosti, ki lahko med predvolilno kampanjo postane samouresničitvena prerokba. To bodo nato v okviru »mednarodnega boja proti terorizmu« prej (Velika Britanija) ali slej (Francija in Nemčija oziroma EU) legalizirale vse liberalne demokracije.
Prav zato je ob spremljanju razpleta primera, ki se morda niti ni še povsem zapletel, priporočljiva agnostična drža.
