Filmski studii so poskušali adaptirati roman za veliko platno, a jim ni uspelo zaradi kompleksnosti zgodbe. Bi se strinjali, da je prezapletena za celovečerni film?

Da, absolutno. Knjiga obsega 500 strani in se dogaja na štirih, petih glavnih lokacijah ter je enostavno preveč vsega, da bi to strnil v enoinpolurni film. Potrebuje šesturno pripoved, poleg tega pa je zgodba zelo večplastna ter polna dvoumnih človeških motivov, kar lahko raziščeš v šesturni adaptaciji, ne moreš pa tega storiti v dveh urah.

Koliko se scenarij za serijo razlikuje od romana?

Naredili smo tri oziroma štiri dokaj radikalne spremembe. Prva je bila ta, da smo zgodbo prestavili v današnji čas, medtem ko je dogajanje v knjigi postavljeno v leto 1993. Prva poglavja v knjigi se dogajajo štiri leta prej, kar je pri nas sovpadlo z arabsko pomladjo, tako da smo zgodbo precej aktualizirali. Velik del dogajanja v knjigi je postavljen v Srednjo Ameriko, mi pa smo jo prav zaradi aktualnosti prestavili na Sredozemlje in Bližnji vzhod. V seriji je precej drugačen kot v knjigi tudi konec zgodbe, največja sprememba pa je bila, da smo enega od glavnih junakov iz knjige Leonarda Burra spremenili v Angelo Burr ter v osrčje zgodbe postavili žensko. In to še nosečo. Mislim, da je bila to zelo smiselna odločitev. Pred 20, 25 leti niste pogosto našli ženske na visokem položaju v obveščevalni službi, danes pa imate v Veliki Britaniji obveščevalne službe, ki jih vodijo ženske, tako da je bila ta sprememba popolnoma smiselna, čeprav je bila radikalna.

Pri seriji sta sodelovala BBC in AMC. Je bila produkcija prevelik zalogaj za samo enega od njiju?

Menili smo, da bi bila odlična partnerja za to serijo, in smo stopili do njiju. Na naše veselje sta obe TV-mreži privolili v sodelovanje, vsaka od njiju pa je prispevala tudi znaten del sredstev. Zaradi njiju in drugih partnerjev po svetu in posledično večjega proračuna smo lahko ustvarili nekaj, kar je bistveno večje in ambicioznejše, kot bi bilo, če bi to serijo snemala samo ena televizija.

Kako ste se odločili za dansko režiserko Susanno Bier, za katero je to prva režija TV-serije?

Vedeli smo, da je Susanna velika oboževalka Le Carréja, zato smo ji predlagali, naj prebere scenarij. Nanj se je izjemno dobro odzvala in začela razvijati izjemno vizijo za serijo. Je odlična režiserka, in čeprav ni še nikoli delala za televizijo, mislim, da je bila to zanjo razburljiva izkušnja, sploh kar se tiče razvoja likov, ki jih v daljšem formatu lahko raziskuješ veliko bolj kot v krajšem. Mislim, da bo v prihodnosti še delala za televizijo, ker ji ta format zelo ustreza in je v njem briljantna.

Tudi za vas je to prva televizijska izkušnja. Če jo primerjate s snemanjem filma, ali lahko rečete, kateri način pripovedovanja zgodbe vam je ljubši?

Mislim, da ima vsak način svoje čare. Velike zgodbe, kot je The Night Manager, so veliko bolj primerne za serijo, ker imaš več časa za like, so pa druge zgodbe, ki so bolj kompaktne in jih lahko zelo dobro poveš v 90 minutah ali dveh urah. Slikarji ne slikajo vedno na isto stran platna in mislim, da bi moralo enako veljati za ljudi, ki delajo v filmski in televizijski industriji. Moraš izbrati pravi format za material, s katerim delaš.

Kaj je glavna razlika med produkcijo serije in filma?

Glavna razlika je to, da se celo danes, ko ima televizija za serije večje proračune, moraš pri snemanju za televizijo zelo hitro obrniti. Snemanje serije The Night Manager je trajalo štiri mesece in pol, kar se sliši veliko, vendar je to pomenilo, da smo posneli eno uro serije v 10 do 15 dneh, pri snemanju filma pa bi imeli za eno uro materiala na voljo 20 do 25 dni.

Eden od čarov serije so tudi lokacije. Kje vse ste jo snemali in koliko se lokacije v seriji razlikujejo od lokacij, na katerih ste dejansko snemali?

Zgodba se dogaja v Kairu, Turčiji, na Mallorci, na angleškem podeželju in seveda v Londonu. Snemali smo jo v Londonu, Španiji, na Mallorci, nekatere prizore, ki se dogajajo v Kairu, smo posneli v Kairu, največ akcijskih prizorov pa v Maroku, kjer so bili posneti tudi prizori, ki se dogajajo v Turčiji. Matterhorn v Švici, ki ste ga videli v prvi epizodi, pa smo posneli v Švici, saj je takšno lokacijo težko najti kjer koli drugje.

Kako sta del serije postala Hugh Laurie in Tom Hiddleston?

Hugh je oboževal knjigo, odkar je izšla, in ko je izšla, je hotel sam producirati film in igrati vlogo Jonathana Pina, ki ga zdaj igra Tom Hiddleston, tako da je bil strasten glede knjige, odkar je izšla. Ko je slišal, da bomo snemali serijo, sva se sestala in se je pridružil projektu, Tom Hiddleston pa je po mojem mnenju popoln Pine, in je bil zraven, takoj ko smo imeli Hugha Laurieja.

Zdi se, da bi bila, tudi glede na njuno preteklo delo, bolj očitna izbira, če bi Hugh Laurie igral agenta Jonathana Pina in Tom Hiddleston trgovca z orožjem Richarda Onslowa Roperja.

V seriji oziroma knjigi so tudi deli, v katerih se odmakneta od svojih vlog, v nekem smislu pa je rdeča nit zgodbe poleg tega, da je eden od njiju trgovec z orožjem in drugi agent, tudi njun odnos, ki ima elemente odnosa med očetom in sinom ter elemente tekmovanja, kar naredi močno dramo, tako da mislim, da sta popolna kombinacija v takšni obliki, kot ju imamo mi.

Kako je bilo delati z njima?

Bila sta čudovita, čeprav je bilo snemanje zelo naporno, na različnih lokacijah in je trajalo več mesecev, pogosto po veliko ur skupaj.

Po romanu Johna Le Carréja ste producirali tudi film Najbolj iskani človek (A Most Wanted Man), kjer ste delali s Philipom Seymourjem Hoffmanom. To je bil tudi eden od njegovih zadnjih filmov. Kako močno vas je presenetila njegova smrt in kako se ga spominjate?

Njegova smrt je bila velik šok, v nekaterih pogledih pa, čeprav je bil šok velik, niti ne nujno presenečenje. Philip je šel do roba v vseh aspektih življenja. Njegove najboljše vloge kažejo, kako daleč se je priganjal v službi te umetnosti. Ena od tragedij tega, da živiš tako na robu, je, da včasih stopiš čezenj, in mislim, da je on v tem primeru stopil.

Kateri roman Johna Le Carréja je vaš najljubši, če odštejete The Night Managerja?

Na to vprašanje je težko odgovoriti. Tisti o hladni vojni, kot sta Vohun, ki je prišel s hladnega (The Spy Who Came in from the Cold) in The Looking Glass War, veljajo za njegove najboljše, ampak mislim, da imajo tudi njegovi novejši romani izjemne dimenzije. The Night Manager je seveda eden od njih. Moj najljubši pa je trenutno njegov naslednji Pigeon Tunnel, ki bo izšel oktobra letos.