Opustelost avditorija na petem koncertu Kromatike si je mogoče pojasniti z odsotnostjo onkrajvsebinskih znamk: niso igrali kakega popularnega, na primer filmskega žanra, prav tako se ni pojavilo nobeno »ime« iz ozkega registra skladateljskih, repertoarnih oziroma poustvarjalskih ikon. In vendar je bil spored uokvirjen povsem standardno, simfonično razpet med klasicizmom in nadgradnjo poznoromantičnega izročila, v koncertantnem jedru pa popestren z novim sodobnim slovenskim delom. Haydn, Nielsen in Svete so sicer znani in cenjeni, a očitno pri nas skoraj še neodkriti skladatelji.
Načrtovano Lebičevo noviteto je nadomestil novi Koncert za dve violini in godala Tomaža Sveteta. Nastal je menda kot odziv na politični konflikt (v Ukrajini), a ta vzgib se v delo ni vrinil s kakšnimi aktualističnimi znaki. Skladateljev angažma ostaja ukoreninjen v njegovi znani estetski drži, le da je v tokratnem zvrstnem okviru pač naslonjen na čisto glasbo (v nasprotju z besedilnimi vokalnimi opusi), obenem pa položen v ogrodje bolj tradicionalnega stavka.
Ekspresionistično vztrajni Svete se je odprl glasbeni referenčnosti, ki se razpenja med baročnim koncertom (ter imitacijskim vodenjem) in modernističnim zgoščanjem »po« Bartóku in Bergu, nikoli pa ni neposredno prisotna. Skladatelj sledi izrazu s svojim lastnim pogledom na križanja med starimi oblikovnimi načeli in neogibnim »razpadom«. Stvaritev se tako zaveda glasbeno minulega in eksistencialno zdajšnjega: od tod njena tesnoba (ne sicer v celoti napeta) in osebna nota, ki je povsem brezbrižna do najnovejših kompozicijskih smernic in zato toliko dragocenejša.
Zdi se, da izvedba ni dovolj ponotranjeno izluščila izpovednih razmerij (zlasti med solistoma in orkestrskimi skupinami) in zvočne preglednosti skladbe. Izrazni vrhunec v deležu Lalite Svete in Arkadija Winokurowa je bil dosežen v drugem stavku, ob dolgih solističnih linijah in ob kanonskih sosledjih.
Radijski korpus in En Shao se zelo dobro ujemata v nekem robustnem vitalizmu, ki pa je v tvornosti včasih ostro omejen. Nielsnova »značajsko« kontrastna osvežitev simfonične sheme se je podala elementarni razigranosti dirigenta in orkestra (krepka in sploh odlična izvedba Druge simfonije); iskrivo Haydnovo glasbeno gestiko (Simfonija št. 97) pa je skoraj povsem preglasila zvočna oglatost interpretacije, pa tudi ritmična neskladnost. Ponovno se je žal izkazalo, da se dirigent in naš orkester še nista slogovno zbližala s klasicizmom (poletna festivalska izvedba Mozarta je bila podobno groba).
