Festival Shakespeare za vedno, ki bo še vse do jeseni vabil v dvorane Cankarjevega doma, nemara res ne bi mogel miniti brez dveh naših izjemnih prevajalcev in poznavalcev Shakespearjevih gledaliških del Milana Jesiha in Marjana Strojana. Pred nedavnim sta se štiristoletnici velikanove smrti poklonila s svojevrstnim predavanjem Macbethov čudni sloves gledališkega prekletstva, ki se je prevesilo v pomenljiv, mestoma – kot pač pritiče anekdotičnosti – celo hudomušen pomenek o bolj ali manj uspešnih akrobacijah prevajalskih vrvohodcev. A smehu navkljub je množica obiskovalcev nemara pričakovala nekoliko skrbneje strukturiran literarno-gledališki večer.
Gledališko prekletstvo
Uvodoma je Marjan Strojan razjasnil zgodovinske okoliščine nastanka Macbetha, ki se je Shakespearju utrnil okoli leta 1606, ko je po smrti Elizabete I. angleški prestol zasedel škotski vladar Jakob VI., sicer tudi radodaren mecen Shakespearjeve igralske skupine. Omenjena drama med igralci še danes uživa nenavaden sloves gledališkega prekletstva. Velja namreč, da se naslova igre oziroma imena vojaškega poveljnika, ki naj bi zaradi prevlade nad škotskim prestolom umoril kralja Duncana, ne sme izgovarjati na glas. Tragedije se je, tako pravi Strojan, zato prijel vzdevek škotska igra, kadar pa je bilo res treba izreči besedo Macbeth, pa so rekli MacBee ali Mr. and Mrs. M.
Igralec, ki je prepovedano besedo vseeno izrekel, je menda urno tekel iz gledališča, stavbo trikrat obkrožil ter pljunil čez levo ramo, da bi se obvaroval slabega uroka, in zdi se, da ne zaman. Leta 1672 naj bi namreč na Nizozemskem eden od igralcev gledališko bodalo zamenjal za pravo orožje in z njim do smrti zabodel soigralca Duncana, leta 1721 pa naj bi se ogorčen gledališčnik znesel nad plemičem, ki je iz parterja neokusno komentiral njegovo vlogo, plemič pa je dal iz maščevanja požgati gledališče. »Podobnih zgodb, ki so se slabo končale za ude igralcev ali za stavbe, je še veliko, žal pa je med njimi tudi resnična tragedija. Pred predstavo Macbetha v New Yorku leta 1849 je v hudem ruvanju med obiskovalci, ki so jih naščuvali igralci, nezadovoljni nad vlogami, življenje izgubilo dvajset ljudi, kar sto pa je bilo ranjenih,« je o dogodku, ki je zapečatil usodo igre, poročal Strojan.
Obsedenost z jezikom
Morda torej ni iz trte izvita vraža iz 17. stoletja, da se je v Macbethu znašlo nekaj besed, ki kot čarovniški uroki izzivajo zlo srečo, je še resnobno pojasnil prevajalec. Ob očrtu Shakespearjevega političnega in religioznega ozadja je povedal še, da je slavni Anglež uporabljal kar okoli 25.000 različnih besed, veliki pesnik John Milton pa denimo »zgolj« 8000. »Vsaka služabnica je pri Shakespearju enako pametna kot kak kralj, kar koli izreče, je poezija. Williamu Shakespearju je bila s tem, da ga je prevajal Milan Jesih, narejena velika usluga. Jesih je namreč drugi z jezikom najbolj obseden človek na svetu,« je še sklenil Strojan in prepustil besedo prevajalcu dram, kot so Kralj Rihard III., Macbeth, Kralj Lear in Othello.
Milan Jesih, ki besedila za gledališče prevaja na enak način kot za knjižne izdaje, je v smehu priznal, da današnja revizija njegovih starih prevodov Shakespearja zagotovo kaže na preobilico »jesihizmov«, ki so jezili igralce, saj je bil »malo prepoln prve osebe«. »A dokler je prevajalec živ, je pripravljen svoj prevod tudi servisirati. Prevoda Hamleta nikoli ne bi upal vzeti na svoja pleča, če bi mi kdo rekel, da bo ta prevod veljal denimo naslednjih petsto let,« je še sklenil Jesih in odločno vztrajal, da je zanj prevajanje večja strast kot pesnjenje.
