Intervju s skupino Punčke: »Slovensko občinstvo je najboljše«

Brezkompromisni hrvaški trio je nase opozoril že s prvencem Sunčano s povremenom naoblakom, ki je v grobem nastajal kar šest let. Takšne, kot je naslov, so v živo in glasbeno tudi same. Po eni strani iz oči v oči sončne: vesele, nasmejane, nabrite, šaljive, pronicljive sogovornice. V stilu verza: »Biti sretan, to je najbolje.« (Biti srečen, to je najboljše.) Po drugi pa (ne le) občasno in predvsem na odru oblačne: kritične, ranljive in temačne punk poetinje. Kot v novem singlu Ocean: »Zatvorim oči i ne mislim na strah. Ne želim, da me proguta ocean! Pun zla, ocean!« (Zaprem oči in ne mislim na strah. Ne želim, da me pogoltne ocean! Poln zla, ocean!) Ta bo izšel marca na novem albumu Ništa nije, kako se čini, izidu pa bo sledila tudi turneja po državah nekdanje Jugoslavije, Nemčiji in Poljski.

Lucija: To je bilo namerno – da zaslovimo v Sloveniji. Ne, saj se šalim. Vam bo razložila Ruby.

Ruby: Sprva sploh nismo razmišljale, da bi imele skupino. Nekaj smo se šalile v kleti, dobile bobne in kitaro ter začele igrati. Prijatelj nas je poklical, ali bi igrale na koncertu, a nismo imele še niti benda, kaj šele ime.

Lucija: Vseeno smo rekle, da lahko. Zakaj pa ne. Potem nas je poklical, da potrebuje ime za plakat. Kot oboževalka Peklenske pomaranče sem rekla »djevočke«, ampak so nas poučili, da to v češčini pomeni kurbe, me pa smo bile takrat stare 14, 15 let. Potem je prijatelj predlagal ime Punčke. Zvenelo je super in to je bilo to.

Ruby: Ne. Pač tako se je zgodilo. Že prej smo bile predvsem dekliška druščina.

Lucija: Veš, kako gre. Na vaje je prišla prijateljica, videle smo, da zna peti, in smo jo kar vključile.

Ruby: Nismo niti načrtovale, da bi imele bend, kaj šele ženskega.

Lucija: Saj so tudi nekateri moji fantje malo igrali bas, ampak so vsi hitro odpadli. Ko se nam je leta 2011 pridružila Anja, smo prišle do današnje, najboljše zasedbe. Skratka, ne načrtujemo veliko.

Ruby: Na srečo ne več. Veliko ljudi nas že pozna in vedo, da se ne šminkamo in da nismo takšne. Punčke se pač ne šminkajo, ker so premajhne.

Lucija: Odvisno je, kako se postaviš. Če si profesionalen, se to ne dogaja. A ko smo začele, smo bile stare 15 let in o ničemer nismo imele pojma. Zato smo kdaj delovale malo skrušeno. Prišel je denimo tonski mojster in se ponudil, da mi uglasi kitaro. Jaz pa sem se ga bala poslati tja, kjer mu je mesto. Tu in tam se še pojavijo določeni kreteni, ampak če se postaviš zase, ti nič ne morejo.

Ruby: Malo se res spreminja. Ni toliko bolj popularno, ampak nas je enostavno več.

Lucija: Pogosto ljudje mislijo, da smo imele v glasbi predvsem vzornice in smo se zato odločile za bend, ampak to ne drži vode. Kolikor sem do zdaj spoznala sceno, to ne funkcionira tako. Sama sem enostavno zgrabila kitaro v roke in začela igrati, brez nekih razmislekov. Seveda me veseli in je tudi pozitivno, da je vse več deklet v bendih, ampak to bi morala biti povsem normalna stvar.

Anja: Uf, to je bilo še huje.

Ruby: Postavile smo si višje cilje in prioritete, kaj želimo z njim narediti. Hotele smo ga seveda posneti hitreje kot prvega, a vseeno smo si vzele čas, eno leto. Nismo želele hiteti. Več smo eksperimentirale z zvokom, tehniko.

Lucija: Zelo zanimivo je bilo. Ko si v studiu, se ogromno naučiš, saj si pod mikroskopom. Vidiš vse svoje napake. Ko vadiš v kleti, ti zveni odlično, ko snemaš, pa vidiš, da to nič ne pomeni. V vsakem primeru smo se namučile, ampak mislim, da bo album boljši kot prvi. Žanrsko se težko opredelimo, saj niti same ne vemo, kam glasbeno spadamo.

Lucija: Po osmih letih sem si končno kupila ojačevalec. Druga stvar pa je, da smo ugotovile, da je to dobro in je ljudem všeč. Ko smo snemale drugi album, smo lahko s prvim v mislih nekatere stvari izboljšale. Že nekaj časa se bojujem s tem, da najdem pravi zvok kitare. To še ni to, ampak sem na pravi poti.

Ruby: Težko je prenesti to energijo z odra, ko si poln adrenalina, pred občinstvom in se odlično počutiš. V eni uri daš vse od sebe, ko pa prideš v studio, moraš pesem zaigrati točno, fokusirano, na metronom.

Anja: Vsekakor si bolj sproščen na odru. V studiu moraš eno in isto stvar včasih po desetkrat ponoviti in na koncu ne zveni enako kot na začetku.

Lucija: Studio je najtežja stvar za bend. Kot bi te nekdo postavil pred ogledalo in ti pokazal vse tvoje napake. Šele takrat ugotoviš, kje se motiš in kaj moraš popraviti. Skratka, v studiu se učiš, na oder pa greš, da preklinjaš mater! Vsak ima svoje demone, jaz se s svojimi spopadam na odru.

Lucija: Pesem govori predvsem o tem, kako ljudje vzamejo za dejstvo, da se povzpnemo na oder in zaigramo novo pesem. Pogosto se počutim, kot da nikogar ne zanima, o čem pojem in zakaj je pesem takšna, kot je. Ni mi vseeno, saj so to moja čustva, nisem jih izlila na papir v treh sekundah, ampak sem dolgo razmišljala, včasih tudi po leto dni, preden je kaj smiselnega nastalo iz njih. Včasih močno čutim to objektivizacijo sebe kot posameznice s strani občinstva. Predvsem ko ljudje govorijo, ti obračajo hrbet in jim je vseeno, medtem ko poješ. Na koncu pa ti še rečejo, da si zanič. In dejansko za trenutek pomisliš, da si res ničvreden, in se vprašaš, za koga to sploh delaš. Pred to plitkostjo, površnostjo je največji strah, ki ga izraža ta komad.

Ruby: Najljubša!

Ruby: V Ljubljani je najboljše občinstvo, zato so tudi najboljši koncerti. Tudi o nas slišimo le najboljše. Res je nekaj drugačnega, posebnega.

Lucija: Veliko boljše občinstvo ste.

Anja: Vsekakor.

Lucija: Dober primer je prav koncert s Queens of the Stone Age. Najprej smo igrale v Križankah. Na urniku smo bile ob pol devetih in vsi so že bili pred odrom in čakali, da začnemo. Ko smo prišle na oder, so ljudje zaploskali in me smo začele igrati. Med pesmimi včasih celo slišiš, kako nekdo hodi po odru, saj nihče ne klepeta. Gotovo vsem ni všeč, kar slišijo, a vseeno pokažejo spoštovanje do ustvarjalca. Zato se tudi ti dobro počutiš, saj čutiš podporo. Naslednji dan smo z njimi igrale na Zagrebškem velesejmu in bila je popolna katastrofa. Ne samo med našim nastopom, ampak celo ko so se Queensi povzpeli na oder. Pol ljudi sploh ni bilo noter, ostali pa so večinoma stali za točilnim pultom, klepetali in pili pivo. Potem so prihajali k nam in komentirali, da je bil koncert katastrofa in da se ni nič slišalo. Kako se bo slišalo, če si govoril ves koncert?! Tukaj se res vidi razlika, da so Slovenci daleč najboljše občinstvo v vsej regiji. Saj ne pričakuješ, da te vsi obožujejo, ampak pokaži, da si prišel na koncert – da se ne derem na odru sama za sebe.