Odšla je legenda. Gospodarska. Slovenska. Ljudska. In seveda Krkina. V sredo zvečer se je v 82. letu starosti poslovil zagotovo eden najbolj karizmatičnih slovenskih gospodarstvenikov Miloš Kovačič. Nekateri ga označujejo za kontroverznega. S svojimi svobodomiselnimi izjavami je marsikomu izvabil rdečico na lica, morda tudi kakšno tiho začudenje, pa vendar... Če ne bi bil tak, najbrž tudi Krka, ki je bila zanj ne le služba, ampak že kmalu kar življenje, danes ne bi bila to, kar je.
»V življenju, kakršnega sem živel, iz leta v leto izgubljaš več zasebnosti. Ne razpolagaš več sam s sabo... Mašinerija te posrka vase. Požre. Za sprostitev in počitek moraš kdaj v popolnoma drugačna okolja. Zadnje čase sem jih spet našel v tej svoji šentjernejski dolini... Grem v te dolenjske griče, kjer ljudje niti približno ne vedo, ne kdo sem ne kaj delam. In med njimi se res sprostim.« Tako se je v knjigi spominov z naslovom Trgovec z življenjem, pod katero se je podpisala Milka Lužnik Pohar, izpovedal Kovačič. Knjiga je bila izdana leta 2005, v letu, ko se je po 40 letih zvestobe upokojil in poslovil od tovarne Krka, svoje velike ljubezni, prestol pa prepustil Jožetu Colariču. »Ker je najboljši,« je takrat dejal o svojem nasledniku.
»Največ srca in prijateljev imam na Dolenjskem«
S Sant Bartolomejem, kot je pravil Šentjerneju, po njegovo predmestjem Novega mesta, je bil povezan od ranega otroštva. Tu se je rodil in preživel prva otroška leta. Leta 1943, tik pred devetim rojstnim dnem, je v bombnem napadu izgubil očeta, sam je bil ranjen v levo oko in roko. Po vojni se je družina preselila k očetovim sorodnikom v Kranj, kjer je Miloš končal gimnazijo, nato pa se s pomočjo občinske štipendije odpravil na študij farmacije v Zagreb. Na poti med Kranjem in Zagrebom se je večkrat ustavil pri prijateljih v Šentjerneju, nam pove Gašper Majzelj, znani šentjernejski gostinec, pri katerem se je Kovačič v poznejših letih nemalokrat srečeval s svojimi ljubimi Dolenjci.
Takoj po diplomi se je zaposlil v lekarni v Kranju, kmalu zatem pa v podjetju Farmis, ki je takrat združevalo Lek in Krko. Kot predsednik farmacevtov Slovenije in podpredsednik farmacevtske zveze Jugoslavije ter edini farmacevt v državi, ki je izpolnjeval pogoje za delo v zunanji trgovini, je začel tlakovati gospodarske poti najprej v države v razvoju, od Indije, Indonezije, Pakistana do afriških držav in Kitajske. Po razpadu Farmisa leta 1964 na Krko in Lek se je Kovačič na prigovarjanje očeta novomeške družbe Borisa Andrijaniča odločil za Dolenjsko. Že njegova prva pot v tujino je bila čista zmaga. Rusko naročilo je bilo vredno neverjetnih 800.000 dolarjev. Plačanih vnaprej. Skoraj trikrat toliko, kot je znašal izvoz celotne jugoslovanske farmacije.
Z »domačimi prijemi« do najboljših poslov
Bil je mojster v igranju na osebne, čustvene note. Najboljši posli s poslovnimi partnerji z vsega sveta so se tako neredko sklepali v zidanici nad Šentjernejem ali na Trški Gori. Pravi človek za takratne čase. Sedemnajst let je vodil marketinško-prodajno področje, leta 1985 je postal generalni direktor. »S svojim znanjem in izkušnjami je utrl pot na svetovne trge in tako pomembno prispeval k uvrstitvi Krke med vodilna farmacevtska generična podjetja,« so med drugim zapisali v Krki. In še, da so se uspešen razvoj podjetja in tržna prodornost ter njegova skrb za zaposlene vsa leta njegovega vodenja odražali v dobrih poslovnih rezultatih. Ko je prišel v Krko, je imela dvesto zaposlenih. Ko jo je zapustil, jih je bilo 5000.
»Vsakič, ko sem se vrnil s poti v tujini, sem moral na dolgo in široko pripovedovati o svojih doživetjih. Moj takratni direktor Boris Andrijanič ni bil nikoli v življenju ne na Kitajskem, ne v Ameriki, ne na Japonskem. Nikjer. Neizmerno rad me je poslušal,« izpove Kovačič. Ne le, da je res znal pripovedovati, njegove zgodbe so bile nemalokdaj na meji verjetnega. Da je včasih »malo odvzel in malo dodal«, je priznaval tudi sam.
V intervjuju za Playboy so Kovačiča nekoč označili za »dolenjskega Tita«. Dobro se je počutil tako v družbi lepih deklet, hollywoodskih igralcev in ruskih generalov kot tudi na križarjenju s Titom, safariju z zdravniki v Keniji, kjer je imela Krka tudi svojo tovarno, ali pa pri svojih preljubih Šentjernejčanih. Najbrž je s slednjimi celo najbolj užival. »Rad je zaigral na harmoniko, čeprav je znal le kakšni dve skladbi. Druge je imel posnete na kaseti in je igral, da so ljudje mislili, kot da igra sam,« se spominja Majzelj.
Putinovo priznanje
Gospodarska zbornica mu je leta 1991 podelila nagrado za izjemne gospodarske dosežke, leto pozneje naziv menedžer leta, več let zapored je bil razglašen za najuspešnejšega slovenskega direktorja, bil je prejemnik častnega znaka svobode Republike Slovenije za delo in zasluge v slovenskem gospodarstvu. Leta 2003 je iz rok ruskega predsednika Vladimirja Putina prejel »orden prijateljstva« za zasluge pri krepitvi gospodarskih in prijateljskih vezi med Rusko federacijo in Slovenijo, leto pozneje mu je Združenje Manager podelilo priznanje za življenjsko delo na področju menedžmenta. Od leta 2003 je bil častni konzul Poljske v Sloveniji. Kot član Foruma 21 in predsednik novomeške LDS je okusil tudi politično življenje, snubili so ga celo za župana, a neuspešno.
Velik športni zanesenjak je Krko postavil na pokroviteljski piedestal najpomembnejših športnih prireditev pri nas in kot sponzorja številnih klubov. Predsedoval je košarkarskemu klubu Olimpija, košarkarjem Krke in vodil organizacijski komite v Planici. Mladinski državni prvak v vaterpolu in namiznem tenisu se je v zrelih letih najbolje počutil na belih strminah ali pa na teniških igriščih, kjer je meril moči z Zoranom Jankovićem, Ivanom Zidarjem, Ivom Daneuom... »Zaradi svoje izjemne energije in pozitivnega odnosa do sveta nam je bil vzor,« je o njem med drugim dejal ljubljanski župan. Med slovenskimi gospodarstveniki je Kovačič izpostavljal zanj četverico najboljših, Janeza Škrabca iz Rika, direktorja Heliosa Uroša Slavinca in generalnega direktorja Iskratela Andreja Polenca. Ter sebe, seveda.
»Način življenja in službo si moraš organizirati tako, da vendarle ostajaš svoboden,« je izjavil v omenjeni knjigi. »To je večni problem. Na hierarhiji prilezeš visoko, imaš neki položaj in se kar naprej sprašuješ, kaj ti je še dovoljeno, kaj še smeš in česa ne... Brez svobode, brez svobodnega načina razmišljanja, življenja in obnašanja življenje samo izgubi svoj smisel.« Novomeška občina je včeraj odprla žalno knjigo, svojemu častnemu občanu pa se bodo poklonili na žalni seji 25. februarja.
