Predavanje kuratorja sodobne umetnosti in literarnega komparativista Dušana DovčaPoezija v galeriji je bilo eno sklepnih dejanj razstave Besede kot barve, barve kot besede, ki jo je do jutri še mogoče videti v galeriji Vodnikove domačije v Ljubljani. Z razstavo se zavod za sodobno umetnost SCCA Ljubljana v sodelovanju z zavodom Divja misel znova posveča povezavam, podobnostim in razlikam med poezijo in vizualno umetnostjo.
Onkraj literature
Odgovor na vprašanje, kako se soočiti s poezijo, če jo srečamo v galeriji, je Dovč iskal že pri antičnem Teokritu, pa pri nemškem teologu iz osmega stoletja Rabanu Mauru, nazadnje pa nas je opozoril še na PrešernovoZdravljico, ki je likovna pesem, saj so njene kitice v obliki čaše. Razložil je osnovne razlike med likovno pesmijo, ki z grafično podobo izraža določen motiv, in konkretno pesmijo, kjer se poezija bolj osredotoča na likovno vsebino, torej grafična znamenja, rabo tipografije, črt, ploskev in barv. V vizualnih pesmih pa že prevladujejo likovni elementi in naj bi po literarni teoriji že sodile na področje onkraj literature.
Ob Mallarméju in Apollinairu se je Dovč osredotočil na slovensko zgodovinsko avantgardo. Zanjo so bili tudi v javnih nastopih z manifesti in revijami (npr. Trije labodje in Rdeči pilot) ključni Avgust Černigoj ter pesnika Anton Podbevšek in Srečko Kosovel. Podbevšek je denimo prelom z dotedanjo tradicionalno slovensko poezijo in prešernovsko strukturo povzročil s ciklom pesmi Žolta pisma. Kosovel – njegove konse danes pozna vsak slovenski šolar – pa je še prej ustvarjal lepljenke, denimo Letečo ladjo. Šlo je za svojevrstne pesniške kolaže iz časopisnih izrezkov, a je pesnik hitro začutil, da mu kolaži ne ustrezajo, saj si želi pesmi z več sporočilnosti.
Dovč seveda ni mogel izpustiti del skupine OHO (Marko Pogačnik, Franci Zagoričnik, Matjaž Hanžek...), prostor za tovrstne pesniško-likovne eksperimente sta ponujali predvsem Tribuna in Problemi. »Kljub ugašanju pojava konkretne poezije po letu 1975 tovrstne pesmi še nastajajo, zato ne gre za zgodovinsko končan pojav,« opozarja Dovč, ki je na razstavo uvrstil tudi večmedijske projekte nekaterih naših najsodobnejših avtorjev, denimo Primoža Čučnika, Žige Kariža in Valérie Wolf Gang. Da je ta poezija zapustila književne institucije in se zatekla v galerije, navsezadnje pričajo tudi besede e-pesnika Jake Železnikarja, da tovrstna poezija izgubi svoj prostor. Sam ga je s svojo e-poezijo prej našel v galeriji kot denimo v društvu pisateljev.