Tako je zgodovinski prispevek Gostilne Slovenija ter obrtniške zbornice k razvoju slovenske kulture utonil v pozabo, še preden je glas o njiju dosegel zadnjo klop drugega balkona. Enkrat samkrat se je pripetilo, da je visoka kultura na odru, na katerega je nespodobno priti brez fraka, metuljčka ali večerne toalete, dobila svoje banalno meseno ozadje, pa še takrat se je ta promocijski projekt sfižil.
Tako bi tudi ostalo, če na spletni strani skupine Gostilna Slovenija ne bi pisalo, da je Gostilna Slovenija blagovna znamka slovenskih gostincev, ki so jo obrtniki ustanovili »s pomočjo uglednega etnologa, profesorja Janeza Bogataja«, združuje pa nekaj deset slovenskih gostiln in restavracij. Med zadnjimi novicami na tej spletni strani sta dve prav prisrčni. Prva poroča, da je dvanajst gostincev iz Gostilne Slovenija na Prešernovi proslavi sodelovalo s šmarnogorskim jabolčnim štrudlom, nabodalci z narezano suho klobaso, zaseko, kopunovo tlačenko, solato s koromačem, hobotnico v solati, šunko v testu, kraškim pršutom, poticami, krofi, koroškimi grumpi ter temi in takšnimi vini. Druga novica pa pripoveduje, da je gostinska sekcija obrtno-podjetniške zbornice decembra lani sprejela nove člane skupine. Druga novica je bolj vpadljiva od prve, saj ji je dodana fotografija znane javne osebe. Ta je bila slavnostni govornik na decembrskem srečanju. Govornik je bil etnolog, promotor Gostilne Slovenija in promotor praznika slovenske kulture, predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Janez Bogataj.
Kar zna biti, če je po Gostilni Slovenija srfal tudi predsednik protikorupcijske komisije Boris Štefanec, zelo zoprna reč. Gospod Štefanec je namreč že v manj hudih zadevah prepoznal ultimativni konflikt interesov. Še bolj zoprna pa lahko ta zadevščina postane, če bi se izkazalo, da je bil tudi gospod Štefanec sam v Cankarjevem domu, kjer je žvečil »grižljaje s kranjsko klobaso in zelenjavo«. In je bil tiho. Morda je bil tiho, ker se s polnimi usti ne govori, ampak take stvari je pač treba nemudoma razčistiti. Bonton gor ali dol.
Deloma zaradi suma, da bi se do prešernovega evra, ki naj bi se v bodoče trošil tudi za »drobne prešernosti«, lahko v prihodnosti prišlo po zvezah ali zaslugah, deloma zaradi šparovnih, to je javnofinančnih razlogov, deloma pa zaradi stvari same, torej zaradi naše izpričane privrženosti kulturi, saj ni Slovenca, ki ne bi znal zapeti tako Golice kot Zdravljice, z napovedano spremembo statuta Prešernovega sklada ne bi veljalo hiteti. Naj primer preučijo za to poklicani, se nič ne mudi. Če se zna ta država domisliti vsakršnih davščin in navijati trošarine za vse drobne človeške pregrehe, bo pa menda ja znala zagotoviti tudi to, da se bo v Cankarjevem domu za kulturni praznik jedlo in pilo izven proračunskih virov. Recimo z uvedbo obvezne oddaje, kakršna je nekoč že bila. Samo poglejte! Leta 2014 je bilo v Sloveniji 298 podjetij registriranih za proizvodnjo mesa in mesnih izdelkov, 76 za morsko ribištvo, 9 pa za gojenje morskih organizmov, 6 za predelavo in konzerviranje rib, rakov in mehkužcev, 152 je bilo mlekarskih in sirarskih podjetij, 802 podjetji sta proizvajali kruh, sveže pecivo in slaščice, 42 vino (ta pravo, iz grozdja!), 21 pivo, 81 pa sadne in zelenjavne sokove. Leta 2014! Ker sta se nato gospodarska rast in optimizem le še krepila, je utemeljeno predvidevati, da je bilo lani vseh teh podjetij le še več. Bi kraško pršutarno res lahko ugonobilo eno stegno za gallusovce, bi kranjske mesnine v dobro kulture lahko pogrešale eno palico kranjskih klobas, Fondovi zaboj brancinov (ali škampov), Agraria škaf rukole, Bohinjci nekaj kolutov sira, Pečjakovi nekaj kosov potice? In tako naprej in tako naprej. Robe bi se ob zgornjih statističnih podatkih nabralo toliko, da bi lahko z njo, če bi uvedli obvezno oddajo za kulturni praznik, nahranili kompletno eminentno občinstvo Gallusove dvorane, vse slovenske (najmanj pa prekerne) umetnike in kulturnike pa še bi kaj ostalo. Verjetne viške pa bi lahko nenazadnje tudi zamrznili in prihranili za naslednji 8. februar.
Bolje to, kot da nam KPK diha za ovratnik.
