V Slovanski knjižnici so ob stodeseti obletnici rojstva naše največje literarne zgodovinarke in prve dame slovenske slavistike Marje Boršnik (1906–1982), ki je samo sebe poimenovala tudi literarna detektivka, pripravili obsežno dokumentarno razstavo o njenem življenju in delu. Ta obsega tako njeno otroštvo kot pehanje za službo v medvojnem obdobju, pa plodno dobo profesionalnih dosežkov, v katerem je znanstvenica napisala več monografij in bdela nad študenti slavistike. Obiskovalci si lahko ogledajo njene osebne predmete in prelistajo njene knjige, se poglobijo v njene raziskovalne zapiske, najradovednejši pa imajo prvič priložnost, da se sprehodijo tudi po vrsticah njenih korespondenc s pomembnejšimi kulturniki in slavisti.
Tudi inšpektorica
Kljub boju z revščino in oviram, ki jih je doživljala kot ženska, je Marjo Boršnik želja po znanju in izobrazbi najprej prignala na licej in na ljubljansko realno gimnazijo, nato na fakulteto. Po diplomi iz slovenskega jezika in književnosti, iz jugoslovanskih književnosti in primerjalne književnosti je poučevala na več gimnazijah. Obenem je častno sodelovala v narodnoosvobodilnem boju ter po 2. svetovni vojni delovala kot inšpektorica za srednje slovensko šolstvo. Doktorirala je z disertacijo Razvoj in pomen Aškerčeve socialne miselnosti in socialne pesmi, od leta 1948 pa je na oddelku za slovanske jezike in književnost na filozofski fakulteti poučevala zgodovino slovenske književnosti.
Strokovno javnost je o dosežkih domače in tuje slavistične ter slovenske literature seznanjala predvsem v Slavistični reviji in Jeziku in slovstvu; pri obeh revijah je tvorno sodelovala tudi kot urednica. Bila je dopisna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V središču njenih znanstvenih zanimanj so bili predvsem Anton Aškerc, Fran Celestin, Alojz Gradnik, Ivan Tavčar, Ivan Cankar, Oton Župančič ter Vida Jeraj, Marica Bartol in Zofka Kveder. Za življenjsko delo na področju literarne zgodovine je leta 1976 prejela Kidričevo nagrado. šum
