Zgolj 56. mesto Klemena Bauerja ob treh zgrešenih tarčah in tolažilna uvrstitev na zasledovalno tekmo na uvodni tekmi kanadsko-ameriške turneje biatlonskega svetovnega pokala v Canmoru ni šok, je le odraz trenutnega stanja, potem ko je doma moral ostati tudi oboleli Jakov Fak. Če kdaj, bi prav v biatlonskih vrsti za boljši vtis, nemara danes biatlonk, potrebovali kakšen čudež. S strelsko ničlo je bil najboljši vodilni v svetovnem pokalu, Francoz Martin Fourcade.
»Opravil sem šele prve teke po gripi, ki mi je vzela veliko vitalne energije,« je včeraj iz domačega Mrkoplja potožil Jakov Fak. Če je kdo, je zagotovo on osmoljenec prve polovice sezone. Niz neprijetnih okoliščin in zapletov se je potegnil še v februar. Zaradi gripe je moral zdaj izpustiti še tekme v Kanadi in zagotovo ne bo odšel naknadno v ZDA na tekme v Presque Isle. Svetla plat okoliščin je vsaj to, da bo vso energijo in priprave lahko usmeril na svetovno prvenstvo, ki se bo začelo marca.
A to je zadnji od številnih zapletov, ki aktualnemu svetovnemu prvaku grenijo športno pot. V sezono je vstopil ambiciozno, s ciljem lova na veliki kristalni globus. Prvi zaplet je bil s puško pred prvimi in med prvimi tekmami v Östersundu. Ko je nastavil strelsko rutino, se je pokazalo, da v teku ni turbo Fak in še na domači Pokljuki ni zmogel pokazati vrlin. Da so s trenerji naredili napako v načrtovanju tekaške pripravljenosti, verjetno s preobsežnimi obremenitvami pri vajah za moč, ki jim je jeseni ušel le bolni Bauer, je bilo kruto spoznanje.
Da je bilo že ob decembrskem spoznanju, da manjka udarnost in živahnost v tekaški pripravljenost, zraven tudi kup »svetovalcev«, ki so motili iskanje pravih vzrokov, ni treba omenjati. Tovrstno tegobo je omenjal tudi Jakov sam. Pametovali so tudi taki kot Janez Vodičar, predsednik odbora za teke, ki ima s svojo panogo več kot dovolj preglavic, predvsem s finančnim stanjem. Umirjeno in s premislekom je ravnal predsednik biatlonske panoge Marko Dolenc, ki skupaj z vodjo panoge Janezom Ožboltom kot biatlonec in tekač z dolgoletnim stažem poznata vse pasti športa, v katere je padel tudi Fak.
»Mi smo za tekmovalce uredili vse in kdaj še več, da imajo vse pogoje, kot jih potrebujejo za vrhunske dosežke,« je pripomnil Dolenc, ki velja za stratega z vizijo. Tako imajo sklenjene dolgoročne sponzorske pogodbe in se finančno ne bojijo minusa. So tudi pripravljeni na generacijsko vrzel, ki se kaže v ozadju za Fakom. Poleg Bauerja in Teje Gregorin, ki sta imela kot nalašč tudi niz svojih zdravstvenih tegob, tretji reprezentančni nivo ne izstopa. V biatlonu v zadnjih desetih letih niso vzgojili biatlonca ali biatlonke niti za drugi kakovostni razred. Vsaj na letošnjem mladinskem svetovnem prvenstvu v Romuniji se je pokazalo dobro delo Janeza Mariča. Poleg Urške Poje, ki že dve sezoni krpa vrzel za žensko štafeto, sta se posebej izkazala njegova varovanca Alex Cisar in Tais Vozelj, a bosta še nekaj sezon v mladinski konkurenci. Potrpljenje in upanje na zdravje nosilcev slovesa je edina opcija za slovenski biatlon.
