Johnny Herbert, nekdanji dirkač: Stopalo mu je viselo le še na koži

Seveda. Ne le kot človeka, tudi kot dirkača. Močna volja mi je vselej narekovala, da sem vse delal do maksimuma, vedno sem šel do konca. Zato lahko rečem, da mi je tisti čudež od nesreče leta 1988 v formuli 3000 odprl vrata v formulo 1. Naj se sliši še tako čudno, a po tistem sem marsikaj spremenil v svojem življenju: način vožnje in treninga ter razmišljanje in pristop k dirkanju. Zdravniki so mi po nesreči rekli, da bom verjetno še lahko hodil, dirkal pa ne bom več. Zame je bilo to kot zaušnica, ki sem jo vzel kot spodbudo. In potem je prišla zmaga v Le Mansu. Ob pravem času sem bil na pravem mestu.

Vsaka je sladka in nekaj posebnega. Če pomislim na zmago v Le Mansu, se spomnim, kako presneto sem trpel v kokpitu dirkalnika, bil sem povsem izmučen, še na zmagovalni oder sem se komaj povzpel. A sem stisnil zobe, ker sem se zavedal, da gre v tistem trenutku za vse ali nič. Naslednji pomembnejši trenutek zame je bilo četrto mesto na dirki v Braziliji leta 1989. Tedaj sem dobil zlato priložnost, mnogi so dvomili, da bom sploh zmogel voziti. Druge ekipe formule 1 so dobile znak, da me poškodba noge ne ovira. Čeprav me v resnici je, a preprosto sem bil dovolj samozavesten, da sem zmogel. Tako zelo sem si želel dirkati v formuli 1.

Ni bilo, ker sem vedno verjel, da me to ne bo oviralo. To ni bila moja edina večja nesreča. Kot mladinec sem dirkal v formuli ford, pri eni od nesreč mi je vpetje kolesa preluknjalo nogo. Nikoli nisem sprejel poraza, ne v formuli ford ne v formuli 3000. Moja nesreča v Brands Hatchu je tudi malce ironična. Če bi se mi zgodila pet let prej, bi bil verjetno mrtev, če bi se mi pet let kasneje, bi samo izstopil iz dirkalnika in vse bi bilo v redu. Tako pa mi je ob trčenju v zid odprlo sprednji del dirkalnika, desno stopalo se je noge držalo le še na koži. Moj prvi odziv je bil, ko sem pogledal proti nogam in videl skozi dirkalnik, da sem izgubil obe nogi pri kolenu. Šele nato sem videl, da sta tam še oba moja čevlja, le da je eden nekam čudno visel na nogi.

Obdobje v Benettonu, sezona 1995, je bilo posebno. Ekipni tovariš je bil Michael Schumacher, a z njim ni bilo težav, več jih je bilo s takratnim vodjem Benettona Flaviem Briatorejem. Imeli smo hiter in zanesljiv dirkalnik in dve zmagi. Tretjo sem si privozil leta kasneje v drugem moštvu, a z izkupičkom kariere sem lahko zadovoljen. Dokler sem užival, so bili tudi rezultati. Zares sem nehal uživati leta 2000 pri Jaguarju. Ko nehaš uživati v dirkalniku, moraš nehati. Moja družina je v vseh letih kariere precej trpela, bila je del moje kariere, a mi je to vzelo veliko preveč časa. Zato sem se odločil, da je bilo formule 1 dovolj, in sem dirkal drugje. Tam sem še vedno užival, a imel tudi veliko več časa za druge stvari.

Med dirkanjem nisem niti za trenutek pomislil, da bi delal kaj drugega. Drugega nisem poznal, niti si nisem želel delati. Ko je prišel čas, sem stopil na drugo stran kamere. Takoj sem opazil, da so stvari povsem drugačne. Lahko celo rečem, da je lažje dirkati kot biti novinar, komentator. Zdaj sem vedno na lovu za informacijami, odnosi med nami, pa čeprav se poznamo že dolga leta, so se čez noč spremenili, malce smo se oddaljili. Več je distance, ker vsi vedo, da lovim informacije, in so zato previdnejši pri pogovoru z menoj.

Ne, ker nihče ni tak kot jaz. Šalo na stran, ne verjamem, da bi današnje ekipe formule 1 tako poškodovanemu dirkaču, kot sem bil takrat jaz, dale najmanjšo priložnost, da bi pokazal, ali sploh zmore. Časi so se spremenili, že takrat je bilo zelo čudno, da sem sploh dobil priložnost, verjetno je ne bi, če ne bi nekateri pri Benettonu verjeli vame in v moj talent. Če ne bi bilo zmage v Le Mansu in četrtega mesta na moji prvi dirki v formuli 1, bi bilo moje kariere verjetno zelo hitro konec.