Osemintridesetletni Ljubljančanki, materi samohranilki z dvema otrokoma, so decembra v podjetju Vodovod kanalizacija (VO-KA) odklopili vodo. Otroka je poslala k svojim staršem, sama pa je kot v najhujši nočni mori en mesec preživela brez te osnovne dobrine. Tudi na silvestrovo. Tuširala se je pri sestri, perilo je prala v javni pralnici, za kuho, pranje posode in polnjenje kotličkov v stranišču pa je kupovala petlitrske plastenke z vodo. Včasih se je s plastično posodo zapeljala tudi v Kamnik na rečni izvir in tamkaj zajela vodo.
Odklop je nesorazmeren ukrep
»Redne položnice sem plačevala, a dolg se je vlekel iz leta 2008, ko sem bila v hudi finančni stiski. Narasel je na 1200 evrov, odprte sem imela tri izvršbe. Izvršitelj mi je predlagal, naj njemu odplačujem po obrokih, kar sem tudi storila, a očitno je denar zadrževal in ga upniku nakazoval z nekajmesečnimi zamudami. Nisem pa nikoli komunicirala neposredno s podjetjem VO-KA,« je svojo plat predstavila mati samohranilka, njeno ime je znano uredništvu.
Na pravno službo VO-KA se je obrnila šele po odklopu vode, a pravi, da zaman, saj niso želeli uslišati njenega predloga o obročnem odplačevanju dolga. Nato se je za pomoč obrnila na Urad varuhinje človekovih pravic RS, kjer so ocenili, da je v konkretnem primeru odklop vode nesorazmeren ukrep v primerjavi z neplačilom računov za njeno dobavo. Še posebno pa je varuhinjo zbodlo v oči dejstvo, da je bila življenjsko pomembna pravica do oskrbe s pitno vodo odtegnjena tudi otrokoma. Zato je podjetje VO-KA pozvala, naj še enkrat pretehta možnosti ponovnega odprtja vode in poišče drugačno rešitev za poravnavo dolga. Pri VO-KA so se na pobudo varuhinje pozitivno odzvali in se strinjali, da otroci ne smejo trpeti posledic okoliščin, v katerih se znajdejo njihovi starši.
Opominjanje traja osem mesecev
Direktor javnega podjetja VO-KA Krištof Mlakar razume, da so težki časi in da ljudje težko plačujejo položnice, zato je odklop vode po njegovih besedah zares skrajni ukrep, ki ga udejanjijo le, če res ne gre drugače. Neplačnike najprej trikrat opozorijo s pisnim opominom, nato sledita še opomin pred izvršbo in opomin pred izklopom vode, ki ju pošljejo s povratnico. »Uporabnik je torej najmanj petkrat obveščen, da mu preti izklop vode. Preden začnemo pošiljati opomine, mine vsaj 120 dni od zadnjega neplačanega računa, opominjanje pa traja nadaljnjega pol leta. Skratka, v povprečju mine polnih osem mesecev, preden neplačniku dejansko zapremo vodo,« je povedal Mlakar.
Po besedah direktorja VO-KA skrajni ukrep za izterjavo dolga udejanjijo približno dvajsetkrat na leto. O kakšnih zneskih govorimo? »Pri fizičnih osebah se dolgovi gibljejo od 500 do dobrih 1000 evrov. Seveda se potem temu znesku prištejejo še zamudne obresti, stroški izvršilnega postopka in podobno. Pri gospodarskih družbah pa znašajo dolgovi tudi nekaj deset tisoč evrov,« je pojasnil Krištof Mlakar.
Toda čisto vsak neplačnik se lahko po njegovih besedah skrajnemu ukrepu izogne. »Kdor koli pride k nam in pojasni težave, bo šel iz te hiše vsaj z obročnim odplačilom. Ne smejo pa neplačniki opominov ignorirati. Imamo namreč tudi nekaj primerov, ki se zavestno ogibajo plačilu dolga in sploh nočejo komunicirati,« je pojasnil direktor VO-KA.
Tako je bilo po besedah Mlakarja tudi v omenjenem primeru matere samohranilke. »Gospe smo omogočili obročno odplačevanje, a se tudi tega dogovora ni držala. Nastajali so dodatni dolgovi, komunikacije pa ni bilo več. Zato smo se odločili za skrajni ukrep, torej začasni odklop vode, ki pa smo ga po posredovanju varuhinje in zavoljo otrok preklicali.«
Usoda v rokah posameznih direktorjev
Namestnica varuhinje človekovih pravic, pravnica Kornelija Marzel, sicer omenjeni primer opisuje kot primer dobre prakse, vendar poudarja, da posamezni primeri ne bi smeli biti izključno v rokah direktorjev vodovodnih podjetij oziroma odvisni od njihove dobre volje. Pogoje za odklop vode zelo na splošno namreč določa uredba o oskrbi s pitno vodo, kjer je pripisano, da podrobnejše pogoje prekinitve oskrbe z vodo določajo občinski predpisi, torej odloki. To pa pomeni, da so lahko pogoji po občinah različni.
Po besedah Marzelove bi moralo biti urejanje pravice do vode enotno urejeno na državni ravni, ocenjuje pa tudi, da gre lahko v trenutni situaciji za kršitev načela enakosti pred zakonom oziroma enake obravnave državljanov. »Prizadevamo si, da se v slovenski pravni red vključi pravica do vode kot ena temeljnih človekovih pravic, saj je neločljivo povezana s pravico do življenja, dostojanstva in zdravja. Zato je nujna sprememba zakonodaje, kar smo že večkrat predlagali tudi v naših letnih poročilih,« je poudarila Marzelova.
Mlakar se strinja, da bi se lahko to uredilo sistemsko, na ravni države, vendar opozarja, da se je treba pri tem zavedati kompleksnosti situacije. »Samo določiti, da gre pri oskrbi s pitno vodo za neodtujljivo pravico, ki se je v nobenem primeru ne sme odvzeti, lahko pomeni kolaps celotnega sistema vzdrževanja. Zato se je treba zavarovati tudi pred morebitnimi zlorabami. Sploh pa bi morali različno obravnavati fizične in pravne osebe,« je prepričan Mlakar.
