Pritlična ploščad se je s stotinami obiskovalcev, ki so galerijo polnili prve dni z brezplačnim vstopom, končno uresničila kot trg, za čimer je arhitekturna simulacija odprtega prostora s prosojnimi in zračnimi preseki steklenih kvadrov vedno stremela. Sprehajamo se skozi prostore, kjer so razporejene umetnine v ne pregostem in ne preredkem ritmu, ob ljubeznivi spremljavi svetlo toniranih sten v pridušenih barvnih odtenkih in intenzivnejših, kontrastnih barvnih poudarkih kiparskih podstavkov, kar je ena uspelejših realizacij postavitev razstav oblikovalca Ranka Novaka, profesorja z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, v zadnjih letih. Tu je še skladna obarvanost svetlobe, ki v prostorih hkrati ustvarja prijetno atmosfero in omogoča jasen pogled na umetnine. Številni množici obiskovalcev dogodka v svečanem vzdušju odprtja so se naslednje dni v galeriji pridružili še tisoči in tisoči radovednih obiskovalcev. Kaj smo v Narodni galeriji videli novega? Kaj nam o zgodovini slovenske umetnosti in njeni identiteti z novo postavitvijo želi povedati galerijska strokovna ekipa?
V razstavnih prostorih ohranja vodilno vlogo mik muzejskega predmeta, ki je v primeru originalne umetnine še toliko bolj nezamenljiv. Odločitev, da bo postavitev kronološko sledila zgodovinskemu toku, se lahko tistim, ki se zavzemajo za preseganje ideološke konstruiranosti velike zgodovinske pripovedi, lahko zdi zastarela. A je v prostorskem smislu prepričljiva, saj se tokrat sploh prvič ponuja celovitejši pregled zgodovine slovenske umetnosti od srednjega veka do modernizma. Vodilni tok zgodovine prekinjajo male zgodbe. V srednjeveških dvoranah se plastika izmenjuje s kopijami fresk, ki imajo navedena imena kopistov, znanih slikarjev 20. stoletja, in nas sooči z vprašanjem razmerja med kopijo in originalom, tako aktualnim za umetnost 20. stoletja. Na večplastne rabe umetnosti nas usmerja vzporednica med slikarstvom in poslikanim porcelanom, saj tokrat pogled na neoklasicistično slikarstvo Franca Kavčiča dopolnjuje porcelanast pladenj z Daffingerjevo minuciozno poslikavo po slikarjevi predlogi. Z manifestativno vključenostjo novih imen slikark, poleg od nekdaj izpostavljene Ivane Kobilce, je poudarjeno vprašanje spolne vloge v umetnosti. Zato med umetnicami močno pogrešamo kiparke, posebej našo prvo akademsko šolano Karlo Bulovec Mrak. S prepletom slovenske z evropsko zbirko so zdaj bolj pregledno vidne vloge preteklih naročnikov in zbirateljev iz vrst plemstva in meščanstva, cerkvenih ustanov, škofov, Valvasorja in operozov.
Slovenska zgodovina umetnosti se sestavi kot pluralna zgodba, v kateri se »visoka« umetnost, slikarstvo in kiparstvo, dopolnjuje in spaja z »nizko« umetno obrtjo, poljudni umetnostni izraz in folklorizmi lahko sobivajo s formalističnimi raziskavami in poduhovljenim izrazom v umetnosti, nepotrebno postane tehtanje med pomenom sekularnih in religioznih spomenikov. Vnovič je potrjeno že dolgo časa uveljavljeno prepričanje, da vsak umetnik, od koder koli že prihaja, integralno sooblikuje slovensko kulturo, saj nas iz steklene vhodne avle na koncu skupaj pospremita naša kiparja Francesco Robba in Mirsad Begić.
Ob ogledovanju zbirke se nam zazdi, da smo se z zgodovinsko distanco končno uspeli otresti ideoloških branj zgodovine. Da zdaj dejansko lahko rečemo, da smo postali narod z zgodovino. Kar velja predvsem za področje umetnosti in manj za politiko. Navsezadnje je slovenska kulturna zgodovina daljša od politične. Ob ustanovitvi samostojne slovenske države se nam je zdelo, da je kultura opravila svoje politično poslanstvo in je nastopil čas, da se začne posvečati samo kulturni sferi. Kaže, da smo se zmotili. Mogoče bo izgubljeno državo v pravo smer spet zmogel obrniti le kulturni kompas?