Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog
Gornjegrajski Klub za olepšanje trga je seveda eden od predhodnikov današnjih turističnih društev, vendar ne najstarejši med njimi. Prav izkušnje izvidnika in njegove družine pokažejo, kje je mesto takih društev. To, da »stavijo le na lepoto narave, in še to zgolj v 'pravem' letnem času«, gotovo ni najboljša izkaznica turističnega delovanja. Temu bi lahko dodali spet staro pesem, tj. odsotnost spletnih informacij v drugih jezikih, tudi razlikovanje med sezono in obdobjem zunaj sezone, težave z jahanjem ali zaprtost adrenalinskega parka. Za slednjega se postavlja vprašanje, koliko je v tako pestrem in bogatem kulturnem ter naravnem okolju sploh potreben. Glavna »znamenitost« Gornjega Grada so prav gotovo posledice dejstva, da je bila tukaj rezidenca ljubljanskih škofov, kar se odraža na velikem umetnostnem bogastvu in splošnem zgodovinskem razvoju. Tudi izvidnika in njegovo družino je cerkev z opremo navdušila. Toliko bolj, ker so bili deležni razlage lokalnega župnika. Zares so imeli srečo, da so si cerkev lahko ogledali in niso ostali pred zaklenjenimi vrati, kot se pogosto dogaja turistom marsikje po Sloveniji. Zlasti pri tokratni izvidnici navduši kulinarična ponudba na izletniški kmetiji in v krajevni gostilni. Večkrat slišim od gostincev, češ, saj turisti ne jedo naših lokalnih jedi, ampak sprašujejo po mednarodnih. Kako že pravi tisti pregovor o psu, repu in izgovoru? Naš tokratni izvidnik je zelo jasno in glasno povedal, da takih jedi (svež kruh, skuta, hišna klobasa, sir in zaseka) sicer ne bi nikoli zaužil, a jih je tokrat pojedel z užitkom. Torej spet lep primer, kako je treba gosta navdušiti, mu znati ponuditi, mu pokazati, da je vse hišno in naravno… In še bi lahko našteval pogoje, ki so odločilni pri tem. Sicer sta otroka dobila tudi pečene perutnice, ki jih verjetno niso porezali hišnim kokošim ali piščancem, a izvidnik nič ne poroča o morebitnem negodovanju, samo navaja, da otrokoma ni dišalo zelje. Še prideta v leta, ko jima bo tudi to zadišalo. Tudi kosilo v lokalni gostilni je bilo del gostilniške klasike, ki pa očitno tudi ni bila serijska, ampak iz hišnih in lokalnih sestavin. Še solato imajo s hišnega vrta!
Marjana Grčman, urednica TV-oddaje Na lepše, TV Slovenija
Vnaprejšnje najave ubijajo spontanost turizma. Še posebno kratki izleti so stvar trenutne odločitve in očitno (še) nismo dojeli, da je turizem način življenja in ne osemurni delovnik. Spletna stran zahteva celovito prenovo, saj je neprivlačna in nesistematična, slovenski obiskovalec se tam preprosto ne znajde. Na tujce pa očitno sploh ne računajo. Muzejske zbirke, gostinska ponudba in ekološke kmetije ne pridejo v ospredje ob gostem naštevanju in opisovanju. Manjkajo privlačne fotografije in kontakti, kako do ponudnikov posameznih športnih aktivnosti. Preveč je prepuščeno lastni iniciativi, obiskovalca pa je treba voditi od ponudnika do ponudnika. Sicer je to izgubljen gost. Lokalna gostilna ne more biti nadomestek za TIC. Gostoljubnost domačinov in naravne danosti so lahko dobra osnova, toda tako se na dolgi rok ne vodi resnega turizma.
Primož Žižek,direktor podjetja E-laborat
Spletni nastop turističnega cilja Gornji Grad je bolj kot ne občinski uradni portal, ki v svojem vsebinskem zavihku podaja nekaj turističnih informacij. Bolj kot za spletni nastop gre za digitalno oglasno desko, kjer se najdejo koristne, pa tudi manj koristne vsebine. Večinoma gre za sprejemljiv popis možnosti in vsebin, nikakor pa ne za celovit in na turistove potrebe naravnan spletni dialog. Kar je verjetno razumljivo; še najceloviteje so vsebinsko predstavljeni objekti sakralne dediščine. Obstoječi spletni nastop velja nadgraditi vsaj z izboljšanjem vsebinske zasnove, več opisov in fotogradiv s pripisi, boljšo predstavitvijo gostinske ponudbe in prenočitvenih zmogljivosti ter tudi s pomočjo izpostavitve osrednjih dogodkov, zanimivih za širšo javnost in turiste. Kar preveč skromnosti veje iz tega spletnega nastopa in z nekoliko več agresivnosti ter ambicije bi bil Gornji Grad, kljub ne preveč ambicioznemu turističnemu segmentu, prav lepo obiskan kraj, vsaj na spletu.
Vito Avguštin, Dnevnik
Dajmo domišljiji prosto pot in se vživimo v prav posebno situacijo: nekje v Sloveniji je kraj, kjer je vsaka gostilna, gostišče s prenočišči ali pa turistična kmetija turistični urad v malem, kjer dobite vse informacije, zemljevide, vstopnice, kontakte za izlete, obiske Nove Štifte, etnološkega muzeja, za pokušino savinjskega želodca... Kraj, kjer imajo pozimi snežno bel sneg, konje za vožnjo s snežnimi sanmi ali za jahanje, tam lahko tečete na smučeh, turno smučate ali krpljate, lahko vas po dolinici pelje pasja vprega… Kraj, kjer je hrana fenomenalna, vse sestavine jedi, ki jih ponujajo, so lokalno pridelane, priprava pa je zvesta starim receptom. Kraj s prijaznimi ljudmi in neverjetno naravo v okolici. Za letos ste žal prepozni, lahko pa rezervirate sobo ali apartma v prvem možnem prostem terminu, to pa je tretji teden v februarju prihodnje leto.
Ko se razblini sanjski svet in nas spet objame realnost, vidimo, da Gornji Grad od te idilične podobe pravzaprav ni prav neznansko oddaljen. Škoda, da nima kraj s takšnim potencialom niti spletne strani v vsaj enem od tujih jezikov. Škoda, da pozimi, ko je kraj najlepši, nič ni odprto. Škoda, da se je treba za domala vsako stvar vnaprej najaviti – upam, da ti, v zadnjem času vse pogostejši primeri zahtevanih predhodnih najav niso nalezljivi in se nam ne bo zgodilo, da se ne bomo mogli poleti kopati v morju brez predhodne najave. Škoda.