V kraj z nekaj več kot 2700 prebivalci je našo izvidničarko Božo Rus popeljal avtobus. Vožnja v skoraj praznem avtobusu je bila prijetna. »Zaradi precej ovinkaste ceste sem v Gornji Grad prišla s slabostjo v želodcu in potrebovala sem kar nekaj časa, da se je vse skupaj umirilo,« pove. Kljub vsemu pa je za lepšo dobrodošlico v kraju, kjer kot je povedala, praktično ni videla žive duše, poskrbelo tako lepo in sončno vreme kot kuža Kimi. »Priznam, da me živali vedno najdejo in tako me je ob odhodu v popoldanskih urah nazaj v Ljubljano na postajo pospremila še lokalna muca.«
V petek, ko je izvidničarka v poznih dopoldanskih urah prispela v Gornji Grad, je v kraju vladalo zatišje. Zaprta je bila tudi pisarna turistično informacijskega centra. »Neuspešno sem iskala tudi trgovinico s spominki. Usmerili so me sicer do cvetličarne, tam pa sem v izložbi naletela le na sveče in niti na eno rožo ali lončnico,« pove. Kljub vsemu pa je med tistimi nekaj prijaznimi ljudmi, na katere je naletela, spoznala tudi gospodinjo v gostilni Pri Jošku, ki je za našo izvidničarko tudi lepo poskrbela. »Čeprav so mi za njihovo lokalno, domačo jed ponudili žlinkrofe, nadevane s posušenimi kuhanimi in zmletimi klobasami, sem zaradi še vedno občutljivega želodca izbrala odlično domačo govejo juho in zrezek v omaki s praženim krompirjem. Prav navdušena pa sem bila s posladkom, gibanico in kavo s smetano. Vse pa sem dobro zalila še s cvičkom,« pove sogovornica. Naša izvidničarka, ki se je Pri Jošku zaklepetala z gospodinjo, je tako med drugim izvedela tudi, da so krajanom pred kratkim zaprli banko. »Tudi kina nimajo več, mladina se hodi zabavat v okoliške večje kraje, pa tudi izseljujejo se od doma. Precej prej uspešnih podjetij je propadlo,« žalostno pove.
Kljub klavrnemu družabnemu življenju v Gornjem Gradu pa je našo izvidničarko navdušila sproščenost, predvsem pa svež, čist zrak. To sicer ni nič nenavadnega, saj je Gornji Grad edina slovenska občina, včlanjena v evropsko klimatsko zvezo, kar priča o izredni kakovosti bivalnega okolja. In del tega okolja je tudi mogočna katedrala, posvečena sv. Mohorju in Fortunatu, ki si jo je naša izvidničarka temeljito ogledala. »Nadvse pa me je presenetila neverjetno bogata zbirka starin, ki jih hrani muzej. Na zaprtih vratih je bil listek s številko Janeza Mavriča, ki mi je po klicu hitro prišel odpret vrata in me tudi vodil skozi zbirko,« navdušeno pove sogovornica, ki še nekaj dni po vrnitvi iz Gornjega Grada polna vtisov pove, da toliko lepih starin na enem mestu še ni videla. »V muzeju bi bila lahko več dni, pa bi mi zagotovo zmanjkal še kakšen, da bi si lahko v celoti ogledala vse.« lv
