Sanacija bank je prinesla izbris imetnikov podrejenih obveznic šestih slovenskih bank. Skupaj je za okoli 600 milijonov evrov prikrajšala približno 1300 posameznikov in 300 podjetij. »Podrejenci« so se pritožili na ustavno sodišče, to pa se je za mnenje obrnilo na sodišče Evropske unije v Luksemburgu, ki bo 18. februarja dalo pravno nezavezujoče sklepne predloge.
Če bo sodišče EU ugotovilo, da evropska pravila Sloveniji niso zapovedovala izbrisa in če bo slovensko ustavno sodišče v izbrisu prepoznalo kršitev ustavno zajamčenih pravic, se bo dvoletna agonija izbrisancev, med katerimi so v podrejene obveznice 90 odstotkov vložili skladi, preostalo pa podjetja in posamezniki, končala. Med tistimi, ki si bodo oddahnili, jetudiTadej Kotnik, eden glasnejših kritikov izbrisa. Za nakupe podrejenih obveznic, s katerimi je začel v letu 2011, je odštel približno 200.000 evrov in bi bile danes vredne 400.000 evrov več – če se ne bi zgodil zakon o bančništvu, ki ga je novembra 2013 sprejela takratna vlada Alenke Bratušek.
Kritičen do Mramorja in tudi Cerarja
»Če ima nekdo neomejeno oblast, jih očitno ne zanima, če kršijo ustavo, problematičen zakon so spremenili z novim zakonom, še en zakon povsem spregledali, razveljavili pogodbe za nazaj… To je dokaz okolja, v katerem živimo, ko si oblastniki zastavijo neki cilj in ni važno, ali je treba podreti, zaobiti, zažgati ograjo, ampak rinejo do njega ne glede na to, koliko opozoril dobijo od stroke,« razmišlja ter se pri tem spominja besed Mira Cerarja, ki je kot pravni strokovnjak sporno bančno zakonodajo označil za revolucionarno pravo, na položaju premierja pa se opredeljevanju glede tega diplomatsko izogiba.
Še bolj oster je Kotnik doDušana Mramorja, ki je, preden je postal finančni minister, izbris kategorično odsvetoval, zdaj pa bi Bratuškovi, Čuferju in Jazbecu zanj postavljal spomenike. »Očitno obstajata dva Mramorja, politik Mramor in državljan Mramor oziroma politik Mramor in ekonomist Mramor. In takrat, ko postane politik, pozabi na vse drugo, kar je že večkrat pokazal tudi v drugih kontekstih.«
Biofizik po poklicu, finančni analitik v prostem času
Po izbrisu je Kotnika volja do investiranja na naši borzi v veliki meri minila, vendar pa to še ne pomeni, da je opustil spremljanje finančnega dogajanja doma in po svetu, ki se mu ljubiteljsko posveča poleg svoje redne službe na Fakulteti za elektrotehniko, kjer dela kot univerzitetni profesor, raziskovalec in prodekan. »Vedno sem si želel razumeti ali vsaj poznati dejstva. Če preveč pozornosti posvečaš tistemu, kar je zanemarljivo, včasih spregledaš tisto, kar je bistveno. Če zamenjaš, kaj je vzrok in kaj posledica, pa lahko prav tako razmišljaš čisto narobe. Na koncu sem ugotovil, da lahko vsak teden eno kolumno napišem že samo z namenom razbijanja mitov, ki jih vsak dan slišimo v medijih,« pravi 43-letni doktor elektrotehnike in biofizike, ki spremljanju makroekonomskega dogajanja posveča eno ali dve uri na dan.
»Nekateri gledajo zvečer poročila, jaz pa grem skozi določene spletne portale, ki jih cenim, preberem nekatera mnenja, pogledam nekaj statistik in poskušam razumeti stvari, včasih pa na to temo preberem še kakšno knjigo,« opisuje svoj vsakdanjik, ki se sicer začne na fakulteti, kjer svoj čas namenja poučevanju in raziskovanju učinkov električnih polj na biološke celice, predvsem dogajanju v celicah, ki so izpostavljene močnim električnim pulzom. »To, da vzporedno počnem toliko stvari, pomeni, da mi ostane zelo malo prostega časa.« Časa, za katerega mu ob sedemdnevnem delavniku ni žal zaradi sebe, mu je pa žal zaradi družine.
Boj za male delničarje in prve grenke izkušnje s politiko
A kako je doktor biofizike sploh pristal v ekonomskih vodah in se kljub popolnoma drugačni formalni izobrazbi uveljavil kot eden najbolj kritičnih in pronicljivih finančnih analitikov? »Ko sem delal doktorat v Franciji, sem živel res puščavniško, ker sem imel ogromno dela, poleg vseh poskusov sem se namreč zavezal še, da bom doktorat napisal v francoščini, čeprav ko sem šel v Francijo, sploh še nisem znal francosko.« Doktorat v francoščini je na koncu res napisal, obenem pa zaradi nenehnega dela prihranil toliko denarja, da ga je leta 2001 dal v upravljanje. A je tistim, ki jih je plačeval za to, da plemenitijo njegovo premoženje, stalno gledal pod prste in se leta 2005 odločil, da svoja sredstva vzame v svoje roke.
Nekaj časa ga je, kot pravi, zanimala tudi borza, »ampak sem tudi tam vedno iskal zadeve, ki se jih je dalo bolj analitično preučiti, na primer sklade ETF in pide«. Kotnik, ki se je v javnosti prvič oglasil leta 2005 kot organizator pobude malih delničarjev ob prevzemu družbe Saturnus Embalaža, s katero je prevzemnike prepričal v dve zvišanji prevzemne cene, leta 2009 je v odprtem pismu vladi opozoril na pomanjkljivosti predlagane novele pidovske zakonodaje in dosegel njen umik, leta 2012 pa z novelo poskušal izboljšati insolvenčno zakonodajo, a mu je to uspelo le za štiri mesece, nato pa so bile izboljšave spet izbrisane. »To so zadeve, o katerih na koncu odloča politika in ta politika odloča predvsem na osnovi takšnih ali drugačnih pritiskov ter uslug in protiuslug, ne pa na osnovi številk in dejstev. Grenka izkušnja je, da sem čisto brez osebnih in materialnih interesov opozarjal, da se prisilne poravnave rutinsko zlorabljajo. S tem ko so predpisali, da mora dolžnik v prisilni poravnavi ponuditi v poplačilo vsaj polovico terjatve in da se mora zavezati, da bo to plačal v največ štirih letih, so se te zlorabe nekoliko omejile.«
Kotnik kljub neprijetnim izkušnjam s politiko še vedno bdi nad finančnim dogajanjem, vlaganju na slovenski borzi pa se izogiba. Zdaj raje vlaga v zagonska podjetja, »ker je tu prisotnega manj strahu, da se bo kdo od regulatorjev, odločevalcev, zakonodajalcev kar nekaj zmenil v neki sobi in kaj izbrisal«. Za katero podjetje gre, noče razkriti, pove pa, da gre za obetavno tehnološko idejo in zdaj že dve leti staro zagonsko podjetje v ZDA, pri katerem sodelujejo tudi Slovenci. Ne deluje pretirano potrt, ko pomisli na 600.000 evrov, ki jih bo izgubil ali dobil, ko bo o izbrisu podrejenih delnic dokončno presodilo ustavno sodišče: »Dovolj sem zaslužil, da tudi te izgube ne ogrožajo moje eksistence, tudi če bi imel več denarja, se ne bi odrekel službi na fakulteti, ker rad prenašam znanje, tako kot ga po svoje tudi s kolumnami, ki jih pišem na temo financ,« pravi. In zdi se, da govori iskreno, ker si z njimi v slovenski politiki prav gotovo ni dobil prijateljev, ampak kvečjemu nasprotnike.
