Ali je tisti, ki mu je prišla na misel monstruozna ideja o polaganju krvavih svinjskih glav na (kmalu) posvečeni prostor džamije, gledal Coppolovega Botra, lahko le ugibamo. Ni pa dvoma, da je s svojim dejanjem tako kot Corleonejevi mafijci s konjsko glavo želel vzbuditi strah in pokazati, »kdo je tu gospodar«. Samo upamo, da mu ni (ali jim ni) uspelo: vzbuditi strahu namreč.
Slovenski muslimani so doslej z večino zgledno sobivali, navsezadnje je za številne muslimane prvi jezik slovenščina. Pri reševanju svojih problemov – od postavitve džamije do sestave šolskih obrokov ali pokopavanja mrtvih v skladu s svojimi običaji – so vedno pripravljeni počakati: na več razumevanja, na več denarja ali preprosto na primeren trenutek. Mufti Nedžad Grabus je na zadržke in včasih politikantsko spodbujane strahove v javnosti odgovarjal z veliko razumevanja in potrpežljivosti. Ekstremizem in zločine, storjene v imenu vere, je obsodil ob vsaki priložnosti; pristojne v Sloveniji je celo sam pozval, naj prepovedo odhode posameznikov na tuja bojišča. A tudi to ni zadoščalo, da bi si skupnost slovenskih muslimanov v (vseh) medijih zaslužila vsaj spoštljivo obravnavo. Ko je maja letos v Odmevih nekoliko nespretno formuliral stavek – želel je povedati, da bo čez dvajset let večina Islamske skupnosti imela slovensko državljanstvo –, mu je bilo v desnici naklonjenih medijih takoj podtaknjeno, da je rekel, da bo čez dvajset let večina slovenskih državljanov muslimanov. Tudi tokrat se mufti ni odločil za užaljeno izolacijo: javnosti je pojasnil nesporazum.
Verski simboli so bili v zadnjih letih pri nas večkrat uporabljeni ali zlorabljeni. Meja med uporabo in zlorabo, ki je obenem meja med svobodo in nesvobodo izražanja, se je določala v javni razpravi, kar je zagotovo najbolj pravi način. Spomnimo se sporne upodobitve brezjanske Marije s podgano ali performansa dua Eclipse, v katerem razgaljena Tina pod svojim rdečim plaščem v podobi lutk zbere »uslišano občestvo«. V vseh primerih so Cerkvi in desnici naklonjeni mediji dokazovali, da gre za dejanja verske nestrpnosti, čemur so srdito nasprotovali »levi« branilci umetniške svobode in svobode izražanja. Vrstile so se interpretacije dogodkov in pravni premisleki. V razpravi pa je vendarle obveljalo, da je simbole sicer dovoljeno uporabiti tudi na drzne načine, vendar je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi, ali »gre za neposreden, očiten in oster napad na deprivilegirano in ogroženo skupino ljudi.« (Andraž Teršek).
V tem zadnjem napadu gre natančno za to. Za manjšino, ki je postala tarča sovraštva, za nove Jude. Tega ne smemo dopustiti.
