Bley se je rodil leta 1932, doma je bil v Montrealu, kjer je v rani mladosti začel študij klavirja, a tudi igrati jazz. Od najstniških let je bil zraven tam, kjer so se v jazzu dogajale prevratne stvari. Muziciral je s Charliejem Parkerjem, kot dvajsetletnik je dirigiral orkestru basista Charlesa Mingusa, ki je pozneje naznanil prihod pianista z albumom Predstavljamo Paula Bleya.
Mladenič boemskega videza in intelektualne drže je že leta 1958 v Kaliforniji zbral okrog sebe kvartet tedaj neznanega Ornetta Colemana, ki je zaznamoval prehod v svobodno formo. V značilnem slogu je izjavil, da je prihod Colemana v New York prestrašil povprečnega svetovno znanega jazzmana, ki se je zavedal, da ne bo nič več tako, kot je bilo. Avantgardni prelom je spremljal kot tihi sopotnik in skrbnik za nepredvidljivost v slogovno strogem triu saksofonista Jimmyja Giuffreja, ki je izvajal tudi skladbe njegove bivše žene, pianistke Carle Bley. Leta 1964 je bil v New Yorku med ustanovitelji združenja Jazz Composers Guild, ki si je prizadeval za boljše razmere v trdi glasbeni ekonomiji mesta. Tudi njegova druga žena, pevka in klaviaturistka Annette Peacock, je zanj pisala skladbe, ko je začel rabiti električne klaviature in eksperimentirati z novimi zvočnimi izrazi.
Bleyeva kariera je povezana z bavarsko založbo ECM, za katero je snemal od začetka sedemdesetih let. Zanjo je posnel prvi album z dolgoletnim triom, z basistom Garyjem Peacockom in bobnarjem Paulom Motionom. Leta 1972 je izdal samostojni klavirski album Open, to Love, klasiko sodobnega jazzovskega pianizma. Bley je liričen, a brez cenenega sentimentalizma, neizprosno močan v redko posejanih figurah desne roke, poln ustvarjanja drame in lebdečih trenutkov, bluesovsko tavajoč, kakor v baladi Ida Lupino.
Kljub intrigantnim zasedbam je zaslovel s solističnimi recitali, ki so bili nekaj posebnega, polni nanosov iz zgodovine, a z glasbenim smotrom, ki ni bil dokazovanje razgledanosti ali dogmatskega zagovora nekega slogovnega obdobja. Njegov recital v Križankah na ljubljanskem jazz festivalu leta 1979 ostaja nekaj najbolj rafiniranega in intelektualno ostrega, kar je tem krajem ponudil moderni pianizem. V glasbenem svetu preprek in pehanj se je Paul Bley gibal svobodno, avtonomno, samosvoje. Iz sebe je znal delati osebnost. Bil je poln odrezavih, a pravih nasvetov mladim glasbenikom in študentom na ustanovah, kjer je poučeval, češ ko greste na oder, pustite vso glasbeno prtljago doma. Videli smo ga na koncertu v Dobrovi v Goriških brdih in na festivalu Lent s triom, v katerem je muziciral bobnar Zlatko Kaučič. Glasbenik in mislec glasbe, ki je presenečal pol stoletja.