Ker sta zakonca Plecity strastna popotnika, ki zelo rada odkrivata bolj ali manj skrite kotičke Slovenije in sosednjih držav, sta se v prijetnem pričakovanju na izlet v še neodkrit kraj temeljito pripravila. Za prenočišče, ki sta ga iskala po internetu, se je izkazalo, da nimata ravno veliko izbire. »Penzion Slamar ni obratoval, tako da sva rezervirala prenočitev z zajtrkom v apartmajih Lavrič,« pove do potankosti organizirana Vanda Plecity. Njen mož Vaclav Plecity je v Slovenijo iz Prage prišel že pred mnogimi leti, in ker je delal kot prevoznik, mu še danes svoje gospe ni problem peljati kamor koli na izlet.
Ob prihodu v Novo vas na Blokah na sončno četrtkovo jutro sta se izvidnika v celoti orientirala že na prvem križišču. »Takoj nama je bilo jasno, da sva prispela v majhen kraj; na desni je bila kavarna, na levi, kar se je pozneje izkazalo za edino trgovino, Mercator, znotraj vidnega polja pa še pošta, ki obenem služi tudi za informacijsko točko,« pripoved začneta tokratna izvidnika. »Najprej sva se želela namestiti v apartmaju, da se rešiva te skrbi,« povesta turista, ki sta bila z izbrano nastanitvijo več kot zadovoljna. »Bilo je čisto in lepo so naju sprejeli,« pojasnita. Po namestitvi v sobi sta se podala na infotočko, kjer ju je enako ljubeznivo in s kupom informacij sprejela poštno-informacijska uslužbenka. »Mož je govoril po češko,« se pohvalita zakonca, ki sta izvidniško nalogo vzela skrajno resno. Vendar to v tako majhnem in od turistov zapuščenem kraju, kjer se vsi poznajo, ni bila nujno zadostna krinka...
Smuči namesto avta
Po uslužbenkini predstavitvi sta se zakonca odločila za ogled Bloškega muzeja in pri njej že kupila vstopnici. Po njiju je prišel še eden v vrsti gostoljubnih domačinov in ju peljal na vodeni ogled muzeja, ki se je izkazal za enega od vrhuncev izleta. »Muzej je bil čisto zraven pošte, tako da smo tja prispeli v trenutku in si začeli ogledovati bogato zbirko,« začne pripovedovati Vanda. »Ko naju je Dnevnik določil za izvidnika Blok, morava priznati, da sva bila rahlo razočarana, saj sva si želela drugam. A po vsem, kar sva videla v teh dveh dneh, sva presrečna, da nama je bil dodeljen kraj, kamor ne bi sicer nikoli zavila,« razložita v en glas. Bloški muzej jima je s svojo zbirko fotografij in lesenih smuči, pospremljenih z izčrpno razlago vodnika, v misli naslikal predstavo o času, ko je bilo življenje mnogo trše, ljudje pa izjemno iznajdljivi. »Bločani so bili na smučkah dobesedno od rojstva do smrti. Ko so umrli, so jih na pogreb prepeljali z daljšimi smučmi, posebej prilagojenimi za prevoz krste,« zanimivosti iz muzeja z nami navdušeno deli Vaclav. »Tudi na poroko in mašo so se odpravili na smučeh, in da ne bi po koncu obreda med sabo zamešali smuči, je imela vsaka družina na njih svoj znak. Smuči so bile za njih kot za nas avto.« Z zgodbami o zgodovini kraja, kjer naj bi bila devet mesecev zima, tri mesece pa mraz, sta se najprej do potankosti spoznala, nato pa sta način življenja po bloško izkusila še na lastni koži. V drugem nadstropju muzeja je bil namreč narejen klanec, po katerem sta se v polni opremi spustila na pravih bloških smučeh.
Na kosilo k sosedom
Če je predstavitev bloškega načina prevoza vrhunska, pa na Blokah nekoliko šepa kulinarika. »Kot so nama povedali na več mestih, je v Novi vasi samo ena gostilna, ki pa ne ponuja nič posebnega,« pojasnita zakonca, ki sta se po pravo domačo hrano morala zapeljati k sosedom na Velike Bloke. Tam stoji gostilna Miklavčič s skoraj tristoletno tradicijo, ki ponuja pravo kmečko hrano po okusu vsakega pravega turista. »Mala vas prav zares potrebuje boljšo gostinsko ponudbo. A na srečo domačini vsaj niso ljubosumni na sosede, saj so naju vsi po vrsti poslali k Miklavčiču.« Priporočilo ni razočaralo. »Gostilna Miklavčič je osrednja točka vasi Velike Bloke, tako da jo je res nemogoče zgrešiti,« se spominja Vaclav. Od prijetne natakarice nista zahtevala jedilnega lista, ampak ji zaupala svojo željo po domači hrani in se prepustila njeni presoji. Gospa jima je prijazno pustila, da nista naročila cele kmečke pojedine, pač pa da sta skombinirala različne domače jedi, od pečenic in zelja do pečenke in krompirja. Kulinarično razvajanje v prijetnem prostoru se je začelo z juho in končalo z zavitkom in gibanico.
Namesto smučarjev tekači na smučeh
Ob vrnitvi v Novo vas sta se v večernem mraku sprehodila po zapuščenih belih ulicah do ene od cerkva, ki jih na Blokah ne manjka. »Informatorka nama je povedala, da jih je v okolici kar štirinajst!« se spominja Vanda. Vaclavu so se v spomin vtisnili osamljeni tekači na smučeh, ki so na pobeljeni pokrajini nadomestili smučarje. »Kmalu, februarja, bodo tu Bloški teki,« nam pove. »V ta namen so že pripravili proge in za potrebe nastanitve staro šolo preuredili v hostel,« sklene Vaclav, ki na splošno misli, da Bloke potrebujejo več denarja, ki bi preprečil propadanje starih hiš in izseljevanje mladega prebivalstva. Med sprehodom ju je pot namreč vodila tudi skozi industrijski predel Nove vasi, kjer so ju pričakali sami propadajoči obrati, vključno s Kovinoplastiko Lož. »Mladi se morajo najbrž na službo voziti drugam, na primer v Cerknico,« razmišljata naglas.
Po skromnem zajtrku zimska pravljica
Zjutraj ju je v pritličju apartmajev Lavrič pričakal zajtrk, posebej pripravljen za njiju, saj sta bila tam edina gosta. Ker so ju domačini popolnoma očarali s svojo prijaznostjo, smo morali iz njiju malodane izvleči naslednje priznanje: »Zajtrk je bil, no, bolj skromen. Na mizici sta naju pričakala dva jogurta, dve banani, tri žemljice, malo sira in šest koleščkov salame, za vsakega tri,« na prste našteje Vanda. Vendar pa jim tega nista prav nič zamerila. »Veva, da s tem niso mislili nič slabega in da če bi prosila za več, bi nama še narezali. Najbrž samo niso dobro založeni zaradi pomanjkanja gostov«, zatrjujeta prizanesljiva izvidnika.
Po zajtrku je bil spet čas za skok v avto in ogled še zadnje zanimivosti pred vrnitvijo v domačo Radovljico: sprehod okoli zasneženega Bloškega jezera in občudovanje vikendov na njegovem obrežju. »Bilo je naravnost čudovito,« sta si tudi tokrat edina zakonca Plecity. »V času najinega obiska sta bila jezero in okolica čisto pobeljena in nikjer ni bilo žive duše. Vendar so nama povedali, da se je tu poleti krasno kopati, saj se voda dovolj segreje,« povesta izvidnika, ki že načrtujeta obisk Blok tudi v toplejših mesecih. Še zlasti so ju navdušili vikendi, ki so bili po njunem mnenju tako lepi kot ob avstrijskih jezerih.
Sklepne misli
Za konec sta si zaradi pomanjkanja boljših alternativ ponovno privoščila kosilo pri Miklavčiču, kjer so tokrat z njima obedovali tudi drugi gosti. Na mizi so se znašli golaž, domači kruh in zavitek. »Ta gostilna drži vaško življenje pokonci,« razmišlja Vaclav, »vendar je vsega premalo: premalo trgovin, premalo mladih, premalo življenja.« Ker je Velika vas tako majhna, da si uslužbenci pošte, kavarne in muzeja lahko praktično mahajo skozi okno, so se novice o prihodu naših izvidnikov seveda razširile kot blisk. »Vodniku v muzeju je med najinim obiskom zazvonil telefon in na koncu ogleda je hudomušno navrgel, da ve, da bova spala pri Lavriču,« zakulisno dogajanje komentirata izvidnika. »Sicer se kje drugje niti ne da prespati, vendar pa sva dobila občutek, da sva bila v vasi velika atrakcija.« Zakonca Plecity sta izvidniško nalogo kljub vsemu do konca izpeljala brez enega samega spodrsljaja. Celo razglednice za bližnje sta oddala na pošti v Cerknici, da jih uslužbenka v Novi vasi ne bi mogla prebrati. »Komaj čakam, kaj porečejo, ko naju v sredo vidijo v časopisu. Ko so naju vsi po vrsti spraševali, kaj za vraga bova vendar delala na Blokah, sva jim hladnokrvno odgovorila, da greva tja poslovno,« zadovoljno pripomni Vanda.
