Rodil se je 20. marca 1921 v Tunjicah pri Kamniku. Po srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto v Ljubljani, vendar so ga zaradi sodelovanja z OF že v začetku leta 1942 aretirali. Po zaporu so ga preselili v taborišče Gonars. Potem je bil do kapitulacije Italije v italijanski internaciji, nato je pobegnil v Švico, kjer so ga vključili v delo jugoslovanske misije v Bernu. Ko je bil premeščen v Francijo, je sodeloval pri repatriaciji jugoslovanskih državljanov.
Po vojni je nadaljeval študij na ljubljanski pravni fakulteti, kjer je leta 1947 diplomiral, leta 1968 pa doktoriral.
Vso delovno dobo je bil zaposlen v državni upravi, največji del v vladni službi za zakonodajo. V svojem strokovnem in znanstvenem delu se je posvečal predvsem preučevanju uprave, javne uprave, javnih služb in lokalne samouprave. Ker je obvladal francoščino in nemščino, se je izpopolnjeval v službah državne uprave v Franciji in Nemčiji. Na teh področjih se je uveljavil kot eden vodilnih strokovnjakov.
Svoje strokovno znanje in izkušnje iz prakse je prenašal tudi na študente na višji upravni šoli v Ljubljani, kjer je predaval javno upravo vse od njene ustanovitve leta 1957 do svoje upokojitve. Poleg tega je v letih 1990–1995 javno upravo predaval še na fakulteti za družbene vede.
Poleg številnih znanstvenih in strokovnih člankov je napisal dve znanstveni deli o lokalni samoupravi: Koncepcija jugoslovanske občine (1970) in Lokalna samouprava (1995). Napisal je tudi učbenika za predmet javna uprava: Temeljni pojmi o upravi (1980) in Teoretične osnove upravljanja (1985).
S knjigo Koncepcija jugoslovanske občine si je nakopal hudo zamero tedanjega režima, ker je z njo zavrnil tako imenovani komunalni sistem. V tej knjigi je pokazal, da ne drži uradna doktrina, da je občina, ki se je označevala kot komuna v Marxovem smislu, temelj, na katerem sloni in se gradi vsa državna struktura od spodaj navzgor, pač pa je resnica obrnjena: jugoslovanska občina je bila najnižji izvršilni organ države, ki je izrazito centralistična.
Ker se je zameril nekaterim politikom, so ga hoteli celo odstraniti iz zakonodajne službe, vendar so ga sodelavci in njegovi drugi vplivni prijatelji ubranili. Iz razgovorov z njim in s poznavalci takratnega dogajanja pa je mogoče sklepati, da je bil zanj največji udarec to, da zaradi afere o koncepciji jugoslovanske občine ni mogel uresničiti svoje želje po položaju profesorja na pravni fakulteti v Ljubljani.
Med vprašanji, ki so pomembna za ustavni sistem Slovenije, je zadnji čas poudarjal zlasti dve: poseg ustavnega sodišča v zakonodajno pristojnost državnega zbora glede občine Ankaran in notifikacijo ADP. Do konca je verjel, da se ustavno sodišče ne bo postavilo nad ustavo in da bo državni zbor rešil zakonodajno funkcijo, ki jo določa 139. člen ustave. Vključil se je tudi med podpisnike poziva za notifikacijo ADP, saj bi s tem končali proces zakonodajnih dejanj za osamosvojitev, pri katerih je sodeloval, in bi uresničili plebiscit za samostojno in neodvisno državo. Če mu je glede prvega ostalo globoko razočaranje, pa mu glede drugega še vedno ostane upanje, da bo volja plebiscita spoštovana.
Na Žalah se je od svojega dedka poslovil vnuk Luka, sin Janezove (pokojne) hčerke Alenke.
Lukove poslovilne besede so najlepše slovo od dr. Janeza Šmidovnika.