»V resnici nihče ne ve, koliko povratnikov kaznivih dejanj imamo v Sloveniji,« ugotavlja direktorica edinega ženskega zapora v Sloveniji, na Igu, Danijela Mrhar Prelić. Raziskave o tem, koliko storilcev kaznivih dejanj po prestani kazni znova stori kaznivo dejanje, pri nas namreč ni. Prav tako država do sedaj še ni poskrbela za probacijsko službo, se pravi za celovito pomoč pri vključitvi obsojencev po prestani kazni nazaj v družbo. A to naj bi se zdaj vendarle spremenilo.
V Sloveniji sicer obstajajo probacijske aktivnosti, a te so razpršene med različna ministrstva in druge, tudi nevladne organizacije. Danijela Mrhar Prelić je povratništvu posvetila nastajajoči doktorat, strokovno in poglobljeno ukvarjanje s tem problemom pa je bilo dovolj za prevzem vodenja uvajanja nujno potrebne probacijske službe. To bo poseben državni organ, ki bo sistemsko in institucionalno prispeval h krepitvi uporabe alternativnih sankcij, skrbel za resocializacijo in reintegracijo obsojencev ter prispeval k zniževanju stopnje povratništva, pravijo na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij.
Nekoč smo že imeli odličen sistem
Penolog Dragan Petrovec, tudi član novoustanovljene delovne skupine za uvajanje probacijske službe, pa se boji, da smo imeli v 80. letih edinstven in odlično delujoč sistem v Evropi, ko so bili zapori povezani tako s centri za socialno delo kot z drugimi podpornimi službami. »Če imamo 62 centrov in 14 oziroma 12 zaporov, potem je nemogoče, da bi nova služba z okoli 30 ljudmi nadomestila to delo zaporov s centri za socialno delo in skrbela za 1500 ljudi,« je skeptičen. Boji se namreč, da gre za nov birokratizem, zato bi bilo po njegovem mnenju bolje obnoviti star sistem. Poleg tega ima postpenalna pomoč, tako meni Petrovec, smisel le ob socialni državi, ki pa vedno bolj propada.
Medtem pa Mrhar-Prelićeva opozarja, da se zatakne že pri definiciji, kaj povratništvo sploh je: »Zanašamo se na definicijo, da so povratniki vsi, ki so kadar koli v življenju prestajali zaporno kazen, medtem ko Evropa in ZDA ta 'kadar koli' omejijo na določeno obdobje. Tako je tudi prav. Kazenska zakonodaja namreč pozna tudi izbris iz kazenske evidence, določena kazniva dejanja zastarajo, kazenska evidenca se po določenem času izbriše.«
Polovica jih pride nazaj
Podatki uprave za izvrševanje kazenskih sankcij glede najhujših kaznivih dejanj zoper življenje in telo kažejo, da so slovenski zapori od leta 2000 do danes »gostili« 1436 ljudi, ki so bili obsojeni zaradi umorov, ubojev ali poskusov umorov in ubojev. Gre za ljudi, ki so za zapahi preživeli dolgo časa in se že zato težje vključujejo v družbo. Med njimi je bilo kar 767 povratnikov, od tega 32 žensk.
Povratnikov je torej precej, tudi dosedanje analize Mrhar-Prelićeve kažejo na 45- do 50-odstotno povratništvo, pri čemer opozarja, da gre za tako imenovano penološko povratništvo in ne za splošno kazensko povratništvo. »Penološko povratništvo se nanaša na tiste, ki prestajajo zaporne kazni, naša zakonodaja pa pozna tudi druge oblike kazenskih sankcij, kot so alternativno prestajanje zapornih kazni, delo v splošno korist, hišni zapor, pogojne obsodbe, ki jih je ogromno.«
Za zdaj neuradni podatki njene analize za ženski zapor na Igu za leto 2014 kažejo, da je bilo okoli 23 odstotkov povratnic. »Ko sem vzela omejitev časovnega obdobja dve leti, se je to povratništvo s 23 odstotki znižalo na 13 odstotkov, torej se je skoraj razpolovilo,« ugotavlja.
Aktivno že med prestajanjem kazni
Čeprav sistem izvrševanja kazenskih sankcij sledi načelu, da je že prvi dan zaporne kazni začetek priprave na odpust, v obravnavo zaprte osebe pa so vključeni tudi CSD, zavod za zaposlovanje in druge, tudi nevladne organizacije, je povratništvo v večini primerov posledica prav tega, da nekdanji obsojenci na prostosti naletijo na veliko ovir. Težko so zaposljivi, uničeno imajo socialno mrežo, sorodstvene vezi, soočajo se s stanovanjskim problemom. »Država mora posebno pozornost nameniti odvračanju storilca, da bi ponovil kaznivo dejanje. Če tega ne bomo naredili, bo število zaprtih raslo, rasla bo kriminaliteta. In če želi odvračati potencialne storilce, mora imeti sklop aktivnosti, da ta cilj doseže. Prizadevati si moramo za varno državo, da se ljudje, ki so na prestajanju zaporne kazni, uspešno vrnejo v družbo,« je prepričana direktorica zapora na Igu, ki pravi, da je najlažje ljudi zapreti.
Potrebo po probacijski službi, katere naloga ni nadzor nad nekdanjim zapornikom, temveč omogočanje pomoči in podpore pri reševanju življenjsko pomembnih okoliščin, so zaznali na ministrstvu za pravosodje, kjer ugotavljajo, da različne institucije delujejo nepovezano. A Petrovec se boji, da bo probacija zadnji žebelj v krsti tretmajske ideje prestajanja zaporne kazni, ker bi potem v zaporih izvajali le kaznovalno-nadzorstveno funkcijo.
