Med vlagatelji v mlada slovenska podjetja je tudi Mark Pleško, lastnik in direktor Cosylaba, ki je spomladi lani med drugim vložil tudi v Visionect. Podjetje je specializirano za razvoj brezžičnih energetsko varčnih elektronskih tabel z zasloni iz elektronskega papirja, pred dnevi pa je v Las Vegasu na sejmu elektronike in tehnologij za izdelek Joan, tablico z elektronskim papirjem, ki je z magnetom pritrjena na vrata sejne sobe in zagotavlja seznanjanje z zasedenostjo sobe, prejelo posebno priznanje za enega najboljših izdelkov na področju trajnostnega razvoja.
Pleško je glede vlaganj podjetnikov v kilometrino v mlada podjetja zelo jasen: »Saj ni pomembno. Je pa koristno. (smeh) V resnici gre za dve ločeni vprašanji. Prvo je, zakaj naj bi izkušen podjetnik, ki svetuje zagonskim podjetjem, vanje tudi vlagal konkreten denar. Drugo vprašanje je, zakaj je bolje da se vlagatelj spozna na podjetje in tudi aktivno svetuje. Odgovor na prvo vprašanje je preprosto in ga dobro povzema ameriška fraza »to have skin in the game«, kar pomeni, da bodo nasveti mnogo bolj premišljeni in dosti bolj poglobljeni, ker bo svetovalec pazil tudi na lastni vložek.«
Na drugo vprašanje pa ni enoznačnega odgovora, poudarja Pleško. »Načeloma ne škodi, če finančni vlagatelj razume tudi posel, se bo pa zaradi tega bolj vmešaval. Sploh pri mladih podjetjih, ko izkušen vlagatelj ne prinese samo znanja, marveč tudi svoje socialno omrežje oziroma kot temu rečejo Američani »smart money«. Problem nastane pogosto, kadar je podjetje v težavah ali je na križišču različnih možnih strategij. Tedaj lahko pride do odkritega konflikta med različnimi mnenji ali egi in je vlagateljevo vmešavanje lahko tudi rušilno. Ali pa je podjetnikov ego rušilen in tedaj je seveda dobro, če vlagatelj lahko s svojimi izkušnjami vsaj za kratek čas prevzame nekatere izvršilne funkcije. Skratka: tu ni recepta in na koncu je vse odvisno od situacije in vpletenih osebnosti.
Pleško, ki sicer ni povedal, koliko je v Visionect vložil, je pa postal 10-odstotni lastnik podjetja (sklad STH Ventures je na primer z 1,5-milijonskim vložkom 27-odstotni lastnik), podjetje spremlja že od njegove ustanovitve, a tedaj ga niti produkt niti poslovni model ni prepričal. »A fantje se niso dali in so sami razvijali naprej. Pri tem so ugotovili – temu se dandanes reče pivotiranje – da res ne bo šlo tako, ampak so ob tem spoznali toliko tehnologije in trga, da so razvili povsem nov produkt za povsem nov trg, ki ima velik potencial. Na koncu sem se odločil predvsem zato, ker so vsa ta leta pokazali vztrajnost in bojevitost. Da so brihtni in sposobni, sem vedel že od začetka. Je pa treba poudariti, da gre za recipročen odnos, na kar se pogosto pozabi: fantje in njihovi dozdajšnji vlagatelji so me sprejeli medse, ker mi zaupajo in računajo na moj pozitiven doprinos.«
Glede nadaljnjega vlaganja in ustanavljanja podjetij Pleško sicer pravi, da načrtov nima, tako naj bi ravnal tudi v preteklosti. »Moja poklicanost ni biti vlagatelj, temveč podjetnik – vsaj tako se vidim. Vlagam bolj tako za sproti, ker denarja itak ne potrebujem, predvsem pa zato, ker rad delam z dobrimi in sposobnimi ljudmi in sem rad poleg zanimivih izzivov. Da sem resno zraven, moram dati tudi nekaj svojega denarja. To je tako kot pri igranju kart, da pač pravo vznemirjenje šele pride, ko je pravi denar v igri.«
O uspešnosti slovenskih skladov tveganega kapitala, ki trenutno zapirajo svoje naložbe, meni, da so dobri, četudi se bo dejanska uspešnost pokazala šele v nekaj letih. »Večina ima vsaj po eno zelo uspešno naložbo, kar je več kot dovolj, da povrne vso naložbo. Pravilo pri vlaganju je, da jih od desetih naložb šest propade, tri naložbe pomenijo okoli pozitivne ničle ali malo bolje, ena pa je zvezda. Tu naši skladi niso nič slabši, kvečjemu boljši, ker so bili praviloma previdnejši pri vlaganju.« jpš
