Legenda pravi, da se je David Bowie usodnega nedeljskega večera spomladi 2014 odpravil iz svojega newyorškega stanovanja v kultni 55 Bar v West Villageu, da bi slišal in videl lokalni combo jazz kvartet, ki ga krmari saksofonist in mojster olesenelih godal Donny McCaslin. Ko je nemo in z brezizraznim obrazom zapustil prizorišče, ki se lahko pohvali s 96-letno glasbeno-gostiteljsko tradicijo in ponudbo, nihče ni mogel vedeti, da bo teden zatem po elektronski pošti prišla prošnja, ki je Donny in preostali del combo ansambla nista mogla zavrniti.
V studiu Magic Shop je Bowie skupaj z McCaslinom in bobnarjem iz njegove combo četice Markom Guiliano pričel svojo newyorško ustvarjalno fazo kot nekakšen časovni spomin na lastno berlinsko. Rezultat tega minisodelovanja je bila najprej skladba Sue (or in a season of crime) kot lakmus papir glasbene odličnosti in odločnosti ter pričujoči angažma celotne Donnyjeve ekipe, ki je ob nepogrešljivem producentu Tonyju Viscontiju ravno včeraj – na Bowiejev 69. rojstni dan – postregla z albumom Blackstar.
Njegov svet ni črno-bel
O 25. albumu v dosedanji Bowiejevi glasbeni karieri se je prvič začelo šušljati konec lanskega leta. Prvi singel in videospot naslovne skladbe Blackstar je ponujal le delni okvir za konceptualno sliko, ki je s svojo desetminutno pripovedniško dramaturgijo in gradacijo razburjal puristične kroge, navajene le črno-belega pogleda na svet, v katerem živimo. Kot da bi pozabili, da je pred nami veliki mojster metamorfoz in metafor, ki se je zavestno odločil spregovoriti o ponorelem svetu skozi mrakobno vzdušje lastnih satanskih stihov, ki seveda nikoli niso le črno na belem in obrnjeno.
Album Blackstar je treba razumeti v takšnem stopnjujočem se ritmu in aranžmajih, ki se v dobrih štiridesetih minutah ali sedmih skladbah predstavljajo kot glasbeno delo s ključem. Četudi se David Bowie nikakor ni želel izogniti aktualnemu globalnemu trenutku, ki ga zaznamujejo kri, solze in znoj, je njegov pripovedniški krog sklenjen na način fiktivnega opozorila na jutrišnji dan. Ne gre za mimikrijo predhodnega albuma The next day, temveč za, v siju in blišču skladbe Dollar days z albuma Blackstar, jasno sporočilnost o izteku civilizacije, ki smo jo poznali do danes.
Od Zemlje do zvezde
Torej, jutri je nov dan, ki nikakor ni rožnat ali z rožnim vencem objet. V trenutku, ko je skoraj že vse šlo k hudiču (where the fuck did monday go?) vključno z vsakdanom slehernika (I can't give everything away), se Bowie postavlja v vlogo vrhovne instance (Lazarus), ki ni več zgolj tista, ki nas zviška pogleduje in deli odpustke. Daleč od tega.
Svojemu najbolj jazzovskemu albumu v dosedanji diskografiji je namenil predvsem status neposrednega udeleženca v dogodkih. Seveda, tukaj kameleonski glasbenik ne more iz svoje vesoljsko odporne kože in nam brez kančka lažnega optimizma sporoča, da tisto, kar je videl kot »človek, ki je padel na Zemljo«, ni nič v primerjavi s tistim, kar doživlja na črni zvezdi. Brazgotine na njegovem obrazu so le metaforičen prikaz neuničljivosti človeškega duha, ki se je znašel pred velikim, usodnim vprašanjem o svojem lastnem bistvu in obstoju. Slednjega ne izničijo niti obetavni uspehi v Cernovih podzemnih laboratorijih za pospešitev atomiziranih delcev. Kajti črna materija je v vsakem od nas.
