Preživljanje po tretjih ligah: Če ne podpišeš pogodbe do 24. leta ...

V avstrijski četrti ligi se da zaslužiti več kot v slovenski prvi

Vključno z Rusićem, ki je sicer prišel v prvo ekipo, a je zeleno-bele vrste še kot mladenič tudi samoiniciativno zapustil. Menda ni hotel sedeti na klopi, pa tudi za uklanjanje starejšim soigralskim avtoritetam ni kazal preveč smisla. »Pod Sagadinom se ve, kako je bilo. Smučarsko. Garanje. Namesto da bi letel, se te je stiskalo k tlom. Treningi so bili ubijalski. Šel sem, vendar pa kmalu tudi dojel, da drugod košarke niti ne razumejo. Zamenjal sem več klubov, igral za Tolmin, Krško, tudi za Krko v tisti sezoni, ko smo se iz druge lige uvrstili v prvo. Potem sem šel s posredovanjem nekega beograjskega menedžerja igrat še v prvo bolgarsko ligo, kar je bila sploh dogodivščina. Povprečna bolgarska plača je znašala sto mark, sam sem bil pa plačan bolje kot vsi ostali, a sem moral biti tiho oziroma to skrivati.

Tedanja prva bolgarska liga je bila podobna nekdanji drugi jugoslovanski. Precej kvalitetnih igralcev, a tudi polna dogovorjenih tekem. Tam sem dojel, da vse skupaj nima smisla. Da lahko samo še potonem. Nekaj sem se sicer še dogovarjal z ekipama iz Bejruta in Cipra, a sem tudi zaradi dveh zaporednih poškodb kmalu odnehal, se vrnil domov in začel delati v družinski restavraciji,« zaključuje svoj kratki igralski življenjepis nekdanja zeleno-bela perspektiva.

Ki od bolj divjaških košarkarskih konkurenc, v katerih se je preizkusil, rad omeni asfaltna igrišča v Brooklynu: »Kjer se stalno igra pet na pet, nemalokateri tamkajšnji igralec pa bi brez problema igral katerokoli ligo. Kar je sploh resnica vrhunskega športa. Po eni strani manipulacija z mladimi, po drugi strani pa čisti loto. Če nisi ob pravem času na pravem mestu, te ni. Sploh težavno je bilo za nas na prelomu v devetdeseta. Vojna, razbita liga in pomanjkanje menedžerjev,« razmišlja danes, ko je sicer povsem zunaj košarke. V konjereji oziroma v kmetijstvu. Med Blokami in Kninom. In ne pozabi dodati: »Jaz sem imel srečo. Ves čas sem lahko računal na družino. Da se lahko vrnem.«

Vrhunski šport niso samo Anžeti Kopitarji, Josipi Iličići, Gorani in Zorani Dragići. Za zvezdniškimi šampioni so stotine oziroma tisoči, ki jim veliki met ni uspel. Igralci in športniki, ki se vso kariero preganjajo po nižjeligaških terenih. Milan Andjelković, ljubljanski nogometaš letnika 1981, se pri svojih 34 letih vsak dan vozi v Trst na treninge in tekme. Trenutno igra za tamkajšnjo Triestino, v zadnjih šestih letih, ko je začel menjati klube po svetu, je od svetovnih lig okusil tretjo japonsko, tretjo in četrto italijansko, prvo ciprsko, drugo poljsko, četrto avstrijsko. Ko je v prvi slovenski ligi igral za Celje, je bil, čeravno branilec, drugi najbolje ocenjeni igralec prvenstva po M. Tavaresu iz Maribora. Tedaj je bil tudi najbliže reprezentanci. Kasneje je nadvse solidno igral še za Olimpijo.

A nič ni samoumevno. Velike pogodbe mu ni uspelo podpisati. »Od velikih sem bil najbliže londonskemu Watfordu oziroma Rangersom iz Glasgowa, ko so izpadli iz prve lige. In za Watford mi je res žal. Še danes ne vem, zakaj se tisto ni izteklo meni v prid. Potem sem pa pač dobival, kar se mi je ponudilo. Niti ne preko menedžerjev oziroma vsaj ne preko teh, ki naj bi ti priskrbeli klub, ampak praviloma preko tretjih ljudi. Nekdo te nekje vidi in ti predlaga prestop. Tako gre to. Nimam menedžerja. V nemalo okoljih sem ostajal po vsega pol leta. Na Japonskem, kjer sem sprva sicer imel težave z jezikom, je klub finančno propadel, vendar pa se mi ni nikjer zgodilo, da ne bi imel kje spati ali da bi bil lačen. In povsod je bilo v finančnem smislu ugodno. V avstrijski četrti ligi se da zaslužiti več kot v slovenski prvi.

Treba je imeti sanje, brez njih ni nič

Je pa problem nižjih lig v tem, da imaš za trenerja nemalokrat človeka, ki o igri res nima pojma, pa seveda zase se moraš znati postaviti. Kajti nemalokateri igralec iz četrte lige je dejansko podobnih kvalitet kot igralci iz prve, le v sistemu je razlika. Da imajo ekipe v prvih ligah boljše sisteme,« pravi izkušeni internacionalec, ki še ne misli prenehati z igranjem. »Prišlo mi je v kri. Rad imam nogomet. Zelo ga imam rad. Mogoče mi je malo žal, da nisem končal fakultete, vendar pa sem s študijem dejansko prekinil še v časih, ko sem igral za Ljubljano.« V nadaljevanju življenja se vidi v trenerstvu. »Treba je imeti sanje, brez njih ni nič.«

Tako kot za nemalokaterega nogometaša je tudi za nemalokaterega slovenskega rokometaša Avstrija idealna dežela. Leopold Kalin, nekoč rokometni virtuoz, danes pa pomočnik generalnega sekretarja rokometne zveze Slovenije, me je v svoji pisarni pričakal s pripravljenimi fascikli, v katerih so bile mape z dokumentacijo o prestopih igralcev in igralk. Samo v minuli sezoni se je na relaciji Slovenija-tujina zgodilo dvesto prestopov.

»Slovenski igralci in igralke so cenjeni, poleg teh, ki igrajo v velikih klubih, jih veliko igra tudi v nižjih ligah v Italiji ali pa v Avstriji. Uradno so sicer amaterji, vendar ne mislite, da igrajo za hruške in jabolka. Gre za razne kombinacije, ko ljudje igranje kombinirajo bodisi s študijem ali s kakšno drugo zaposlitvijo.«

Manj od rokometašev se v raznih ligah (Avstrija, Češka, Švedska, ZDA, Italija, Švica) udinjajo slovenski hokejisti, a še vedno več kot 90, pri čemer najmlajši šteje vsega sedem let (Alagić v Villacher SV). Če je slovenski klubski hokej v evidentni krizi, pa število registriranih igralcev dejansko raste. Sploh na račun mladincev, predvsem pa najmlajših, kajti podmladka še nikoli ni bilo toliko kot danes. Tujina seveda mami, Dejan Kontrec, generalni sekretar in športni direktor HZS, pa pravi: »Dejstvo je, da se je veliko igralcev, ki so se odločili za odhod v tujino, vrnilo razočaranih ali pa tam ne dosegajo napredka, kot so pričakovali. Seveda so primeri različni. Imamo kar nekaj takih, za katere upamo, da bodo dosegli najvišji nivo. Vsekakor je pot do uspeha za hokejiste, podobno kot za druge vrhunske športnike, zelo težka, nanjo vpliva veliko dejavnikov, od kluba, ki ga izberejo, do časa, ko so prišli v klub, trenerja, ekipe in seveda zdravja oziroma poškodb. Vsem pa, tistim, ki ostanejo, in tudi tistim, ki gredo v tujino, želimo, da bi doživeli svoje sanje.«

Odpravite se na prvo igrišče

Zagotovo je športniška motiviranost kanček drugačna od motivov na drugih življenjskih področjih. Več iracionalnega je v njej, in če ima kdo kaj povedati o dokazovanju na čudnih terenih, je to zagotovo Bojan Kosednar - Želva, ultimativni borec. Ne glede na zaporne kazni, ki jih je moral prestajati, in vpletanje v neljube situacije zunaj ringa.

»Najbolj divji je bil zagotovo debitantski nastop pred polno dvorano v Jazinah v Zadru. Bilo je vsega, od vpitja 'Ubij Slovenca!' do piksen piva, ki so letele v ring. A sem zmagal,« pripoveduje ta nekdanji judoist, ki je oktobra v zagrebški dvorani Dražena Petrovića doživel neprijeten poraz v boju s srbskim nasprotnikom Đakićem. Od prepovedanih udarcev v tilnik (jap, brutalna disciplina) je doživel najhujši pretres možganov v karieri, od katerega se je pobiral teden dni. »To so trenutki, ko si bolj ali manj prepuščen sam sebi. A ne predajam se. Marca se v Trstu borim proti Ivici Truščaku, zagotovo najboljšemu borcu. V borbo grem kot izrazit 'underdog', vendar pa obljubljam spektakel. Živim samo še na relaciji stanovanje, trening, stanovanje.« A če Kosednarja vprašaš, kaj je najbolj divji ring, kar jih je izkusil, izkusil je pa tudi že borbo v areni v Tokiu pred 50.000 gledalci, reče: »Trbovlje. Tam so ljudje najbolj s srcem pri stvari in borbe tam so najbolj po mojem okusu.«

»Ne, ne, mene zanima predvsem evroliga in ne toliko domače prvenstvo,« je neznani roditelj kak mesec nazaj svojemu kolegu razlagal o košarkarskih ambicijah, vezanih na njegovega najstnika. Nerealne ambicije znajo biti past. Vendar po drugi strani izza propadlih sanj o najvišjih ravneh profesionalizma spet ni nujno, da ostane popolno pogorišče. Znanje in spretnosti, ki morda niso dovolj za svetovnega prvaka, še vedno lahko koristijo. Kako? Recimo, da ste popoln novinec v mestu, ki išče zaposlitev, s katero bi se preživel, znate pa igrati košarko. Odpravite se na prvo igrišče, kjer se preganjajo rekreativci, pridružite se jim, odigrajte par tekem, spoznajte se. Zagotovo se bo med njimi našel kdo, ki vam bo lahko pomagal.