Dušan Jovanović, ki je režiral in sodramatiziral že uprizoritev leta 2006, tokrat vzpostavi nekaj novih distinkcij, pa vendar se zastavlja ne tako enostavno vprašanje, ali gre za rekonstrukcijo, v kolikšni meri je bila izvorna uprizoritev olajševalna okoliščina in koliko breme, morda le odskočna deska ali pa impulz za avtorefleksijo in preizpraševanje (umetniških in zasebnih) sprememb v minulem desetletju. Nova dramatizacija krči število likov, že to je korak k večji intimnosti, prebodena je z nemalo introspekcijami, obstranske situacije so zbrane na najnujnejše, fokus na lik Ane Karenine je skorajda totalen. Predvsem zato, ker jo uprizoritev bere na ravni univerzalne (sodobne) ženske in ne figure, vstavljene v (izvirni) čas 19. stoletja v Rusiji (čeprav določeni, ne pa vsi, kostumi nakazujejo na to), ob tem torej dogajanje umešča v surov, scenografsko nedoločljiv prostor (Jasna Vastl), ki ne nakazuje zavezujočega družbenega obdobja niti slikovitih lokacij, temveč v osišče srka univerzum kompleksne človeške psihe.
Jezik pripovedi je naravnan kot filmsko kadriranje, kot kronološko nizanje sekvenc, s sunkovitimi rezi, hipnimi zatemnitvami, drobnimi in okretnimi premestitvami scenografije ter repetativnim zvokom izstopov oziroma vstopov. Zagoneten paradoks, ki se pojavi pri tokratnem snovanju Ane Karenine, je v tem, da je razpeta v nehvaležno/nemogočo situacijo; z vidika izvedbene interpretacije, gestikulacije in mentalitete suvereno vstopa v polje sodobnega, osvobojenega izrazja, na drugi strani pa jo zgodba sama drži trdno v primežu togega ruskega patriarhata. Tudi koncept dinamike celotne zasedbe se nagiba v smer, kjer drugi liki (ne)hote ostajajo na nivoju značajskih prototipov, da bi s tem dodatno uveljavili izjemen volumen glavne junakinje. Investicija Polone Juh v naslovni vlogi je masovna, precizno razčlenjena in zdi se, da se zgoraj omenjenega paradoksa loti z vso silo prepričljivosti. Njena podoba je zemeljska, prav nič aristokratska ali vzvišena, pač pa človeška v najboljšem pomenu besede, zato je tudi nadvse dostopna v identifikaciji, četudi je v njej slutiti številne zapletene psihološke plasti, od melanholije, strastnosti do krivde, zavrženosti, ki pa jih odmerja taktno, odmerjeno prikrito, enigmatično. S seboj Polona Juh prinese duha emancipacije, in če že se ta ne more uresničiti na ravni zgodbe, ga igralka nenehno nanaša na ravni izvedbe, v načinu prostodušne, lahkožive, erotične, ranljive, predrzne ali pa spet zagrenjene, dekadentno razuzdane pojave, ki za ceno (navidezne) svobode in trmastega sledenja lastnim načelom razžre samo sebe in uniči vse okoli sebe.
Toda zaradi skromnega problematiziranja in kritičnega vsebinskega komentiranja Tolstojevega romana uprizoritev kljub vsemu ostaja precej literarna, ujeta v preživet zgodovinski čas in njegove rigidne okove, kjer žensko osvobajanje in njena samostojna volja ostajata mit. Brez vnosa konkretnejših tematskih referenc na današnji čas je impulz postavitve docela nenevaren in skorajda samozadosten, a zato korektno dosleden in ilustrativen v podajanju vélike zgodbe. Kar je verjetno tudi bil namen.
