Konec lanskega leta je precej samozavesten direktor agencije z imenom, ki želi namigovati, da bo vsaj v nečem prva, Johann-Dietrich Woerner, pridodal, da bo prvo naselje na Mesecu stalo leta 2030. Ideja o 3D-tiskalnikih je sicer že stara in malce ukradena, a ameriška Nasa je želela naselje za najbolj poceni gradbenim podjetjem graditi kar na Marsu. Kot pravi Woerner, je malce neumno pošiljati drago tehnologijo na šestmesečno potovanje, brez možnosti vrnitve, ko pa imamo pred nosom le tri dni potovanja oddaljen okoli Zemlje krožeči kamen, na katerem bi lahko preizkusili gradbene zmogljivosti tiskalnikov in robotov. Direktorju Woernerju sicer ne gre očitati pomanjkanja poguma, navsezadnje tudi sam pravi, da je v človeškem genskem zapisu »nekaj več kot le iskanje praktičnih učinkov naših ravnanj« in da zato človek rad odkriva in prestavlja meje, saj ga le to pelje v prihodnost.
Ne, direktor Eve je le praktičen človek. Človek bi pomislil, da si je izkušnje z gradbenimi projekti nabiral v Sloveniji, natančneje v Ljubljani. Ve, da se lahko zadeve emonikizirajo ali stožicirajo hitreje, kot lahko izrečeš »svetovna gospodarska kriza«. Ni torej izključeno, da bi se roboti lotili priprave terena, potem pa odpovedali poslušnost ali preprosto crknili. In bi imeli na Marsu Emoniko: krasno parkirišče/gradbišče/šodrjamo in računalniško simulacijo sanjske postaje. Po šestih mesecih tveganega potovanja bi se človeški pionirski duh lahko pohvalil le z novim smetiščem tehnologije 56 milijonov kilometrov od najbližjega centra za razgradnjo. V tem primeru pregovor daleč od oči, daleč od srca zagotovo ne bi držal. Ljudje ne odpuščajo tako zlahka nekaj milijard evrov vrednega potovanja samo zato, da bi se znebili strojev. No, z Mesecem je zgodba drugačna. Ta je nekako naš. Če ne bi bilo Zemlje, ne bi imel Mesec okoli česa krožiti in bi verjetno prosto plaval po vesolju. Držimo ga v vesolju, kot držimo psa na vrvici. Ergo je naš, pripravljen na poselitev.
A nekaj vendarle skrbi: Johann-Dietrich Woerner predlaga, da bi naselje iglujem podobnih poslopij postavili na senčni strani Meseca. Na temni strani. Profesorji in doktorji pravijo, da je to edino smiselno, saj bi tako lahko teleskope usmerili globoko v vesolje. A mi, poučeni z dolgo zgodovino vesoljskih nategov – od tako imenovanega pristanka človeka na Mesecu do prehoda skozi črvino v Medzvezdju – vemo, da bi nekdo, ki nima kaj skrivati, naselje gradil na svetli strani, da bi bil napredek viden z Zemlje. »Znanstveni« izgovori, zaviti v meglo »praktičnih vidikov«, ko gre za gradnjo in gradbince, vedno prinesejo le eno: propad projekta. Tako da: jaz ne bi preveč verjel v počitnice na Mesecu leta 2031...