Na desno stran Mure, pod severno obrobje Slovenskih goric, smo tokrat v turistično patruljo poslali zakonca Paternoster, ki, kot sta nam povedala, Radence dokaj dobro poznata. No, vsaj tako sta bila prepričana, dokler ju nismo tja poslali mi. »Kako drugače je odkrivati kraj, ko ga moraš spoznati z odprtimi očmi,« nam je povedala Alenka nekaj dni po vrnitvi. V Radence sta se namreč odpravila že v začetku minulega tedna, v ponedeljek. Že pred odhodom sta na občinski spletni strani, ki sta jo tudi pohvalila, pobrskala za informacijami in točkami, ki sta si jih nameravala ogledati. Zato sta bila ob prihodu v TIC že dobro opremljena s podatki o kraju. »Tudi v primeru, da TIC ne bi imel odprtih vrat, bi informacije lahko dobila na veliki tabli na fasadi TIC. Na njej so zapisani podatki o znamenitostih kraja, opisana je tudi kratka zgodovina, seznam gostiln in prenočišč. Uslužbenka TIC je bila izredno prijazna in uslužna. Usmerila naju je do železnega vrelca, ki sva si ga za ogled izbrala že doma,« pove Alenka, »in še dobro, da sva od nje dobila natančna navodila, kako priti tja, saj bi se sicer izgubila. Od parkirišča do vrelca praktično ni vidnih oznak.« Pri vrelcu sta si v steklenico natočila vodo, polno železa. »Velik minus gre zagotovo smetem, ki so ležale okoli vrelca,« razočarano pove sogovornica.
Že na poti do Radencev sta se zakonca ustavila v Hrastju - Moti in si ogledala rojstno hišo Jakoba Missia, ki ga je leta 1899 papež Leon XIII. imenoval za kardinala, tako je postal prvi Slovenec, ki je prejel kardinalsko klobuk. Pot sta nadaljevala mimo za javnost zaprte polnilnice Radenci in se ustavila še pri Rožmanu, kjer sta kupila domače bučno olje, v dar pa prejela tudi nekaj bučnih semen. »Ker je bila v bližini cerkev, sva si jo šla ogledat. Gre za novo, leta 1986 zgrajeno cerkev. Bila sta navdušena, da so bila njena vrata odprta. Tako sva si lahko ogledala njeno notranjost z razstavljenimi jaslicami.« Manj sreče sta imela s cerkvijo sv. Marije Magdalene na Kapelskem Vrhu, ki je bila zaprta. Že doma začrtana pot ju je pripeljala do Hrašenskega Vrha. Tam ju je pričakala lesena, z ilovico ometana domačijo z gospodarskim delom, v obliki črke L, ki je bila nekoč pokrita s slamo. »V njej je tudi še ohranjena črna kuhinja z letnico 1792 na notranjem tramu. Vrata kuhinje nama je odprl sosed, ki je omenil, da je bilo posestvo pred časom prodano, novi lastnik pa naj bi hišo podrl,« z žalostjo pripomni Alenka.
V Radencih sta se zakonca sprehodila po obnovljenem parku in se ustavila pri glavnem vrelcu v termah, ki ga je leta 1833 odkril Karol F. Henn. »Seveda sva si privoščila tudi kopanje v termah, ki pa so bile zaradi počitnic precej polne,« pove sogovornica in pohvali čistočo kompleksa kot tudi prijaznost uslužbencev.
Kako pa je s kulinariko ob ponedeljkih? »Že v TIC nas je sogovornica opozorila, da je kar nekaj domačih gostiln zaprtih. Kljub vsemu sva izbrala gostilno Kosi, ki se na svoji spletni strani hvali z domačimi jedmi, kot so meso iz tünke, vampi, bograč, jabolčni zavitek, pečenica z zeljem, štajerska kisla juha, prleška gibanica, kvasenice, ocvirkovice, prleška kisla juha. Od omenjenega so v ponedeljek imeli le meso iz tünke, ki je bilo odlično, in prleško gibanico, ki pa jo nisva pokusila,« pove sogovornica.
Kljub vsemu sta lokalno vzdušje doživela tudi v majhni trgovinici Veveričkina špajza v sklopu hotela Radenci. »Gospa je bila res prijazna; podarila nama je majhen spominek iz gline za srečo in nama pokazala pestro paleto lokalnih izdelkov: štorklje, lesene mline...« pove Paternostrova, ki bo pokrajino ob Muri zagotovo kmalu ponovno obiskala. vl
