Vlada Mira Cerarja namerava plačevanje po učinkovitosti uvesti v pravosodje, kjer pa je učinkovitost zelo težko verodostojno oceniti. Ocene v pravosodju praviloma terjajo poglobljen vpogled v minulo delo posameznega pravosodnega funkcionarja in jih je težko zreducirati le na število obtožnic, sodb, obsodb, padlih sodb in podobno. Trenutno imajo sodniki, tožilci in pravobranilci fiksen sistem plač, na ministrstvu za pravosodje pa želijo, da bi bili tožilci in pravobranilci plačani tudi po učinku.
Prvo pobudo je dalo ministrstvo za javno upravo s predlogom novele zakona o sistemu plač v javnem sektorju, z variabilnim delom plač v sodstvu pa se strinjajo tudi v pravosodnem ministrstvu. Minister Goran Klemenčič je po naših podatkih dokaj trdno odločen, da je projekt variabilnih plač primeren tako za tožilce kot tudi za pravobranilce. Ni pa naklonjen razmišljanju, da bi po učinkovitosti lahko plačevali sodnike. To ni čudno, saj je zadnji takšen poskus propadel. Sodniki so leta 2009 stavkali in na koncu dosegli dogovor z vlado, da plače spet postanejo fiksne in se iz njih črtajo izplačevanje redne delovne uspešnosti in povečanega obsega dela ter dodatki k osnovni sodniški plači. V praksi so se takrat pojavile tudi posamezne anomalije, ko so posamezniki puščali težje primere v predalih ter v tem času raje rešili kup lažjih in si s tem dvigovali plačo.
Obsodbe ne bodo edino merilo
»Menimo, da bi s tem prispevali k višji kakovosti odločanja v pravosodnih postopkih,« o variabilnem delu plače za tožilce pravijo na pravosodnem ministrstvu, kjer o podrobnostih načrtovanih sprememb še molčijo. Napovedujejo, da bodo previdni: »Zavedamo se, da zgolj pravnomočne obsodilne sodbe in kvantitativni kriteriji za resnično stimulativen sistem nagrajevanja ne morejo biti izključno merilo. Pomembna je tudi kvaliteta dela v smislu ustvarjanja pravne prakse pri težjih zadevah. Rešitev pomembnega pravnega vprašanja v težki zadevi lahko – ne glede na to, ali je končna sodba obsodilna ali oprostilna – pomeni na sistemskem nivoju bistveno več kot rešitev lahkih, bagatelnih zadev, tudi če tam pride do obsodb,« razlagajo na pravosodnem ministrstvu, kjer rešitve še iščejo. Prav tako še niso odločeni, kako velik delež naj predstavlja variabilni del plače.
Tudi tokrat bržkone ne bo šlo zlahka. Kako vzpostaviti verodostojen in učinkovit stimulativni sistem nagrajevanja, je vprašanje za milijon dolarjev oziroma za 15.402.074 evrov, kolikor je leta 2014 šlo za plače tožilcev in drugih zaposlenih v državnih tožilstvih (uradnih podatkov za lansko leto še ni). Plače na slovenskih tožilstvih pomenijo skoraj 90 odstotkov vse porabe, preostala sredstva (leta 2014 malo manj kot dva milijona evrov) pa odpadejo na materialne stroške, alternativno reševanje sporov in male investicije. Tožilce tudi danes preverjajo v obsežnih postopkih tako imenovanih ocen državnotožilske službe, ki so med drugim podlaga za napredovanje ali nazadovanje posameznega tožilca. Napredovanje se pozna tudi finančno. Okrajni tožilci so decembra 2015 v povprečju prejeli plačo 1652 evrov, okrožni tožilci 1883 evrov, višji tožilci 2270 evrov, vrhovni tožilci pa 2714 evrov neto.
Slabe izkušnje in zgrešen cilj
Da je trenutni sistem dober, so prepričani na vrhovnem državnem tožilstvu, kjer s pravosodnim ministrstvom očitno ne bodo našli skupnega jezika. Iz urada generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja smo namreč dobili odgovor, da so z namerami ministrstva za pravosodje in ministrstva za javno upravo seznanjeni že od oktobra, takrat pa so tudi že podali svoje negativno mnenje o ideji variabilne plače.
»Izkušnje iz preteklosti so pokazale, da tovrsten sistem nagrajevanja vzpodbuja bodisi odmik od kvalitete h kvantiteti bodisi uvedbo praktičnih rešitev, po katerih funkcionarji dobivajo enake deleže dodatka za delovno uspešnost. Ne eno ne drugo ni cilj, ki bi ga bilo vredno zasledovati,« razmišljajo na tožilstvu, kjer bodo trenutno ureditev branili pred ministrstvom in vlado.
