Mirko Tuš, pred tem prodajalec vijakov v Kovinotehni, ki je takrat šele pošteno vstopil v svoja trideseta, je do abrahama že veljal za najbogatejšega Slovenca. Prebivalcem vzhodne Slovenije, ki so do tedaj množično hodili na nakupovalna romanja v Avstrijo po čokolado, pralni prašek in brazilsko kavo, je prvi ponudil diskonte. Vse drugo je opravil sam – s kombinacijo poslovne žilice, na Štajerskem bolj znane po imenu zdrava kmečka pamet, in neverjetne vztrajnosti, značilne za tega nizkoraslega moža temperamentnega značaja. Ljudi je prevzgajal v nizkocenovne potrošnike, jim ponujal popuste na količino in se pri tem držal načela »bolje polna polica kot polno skladišče«. O njem so se kmalu spletle številne zgodbe. Prednost pred konkurenti in dobavitelji naj bi pridobival na različne načine: s kupovanjem izdelkov tik pred iztekom roka trajanja, nakupi po fiksnih cenah v času hiperinflacije, večkratnim dnevnim menjavanjem dinarjev v marke, zategovanjem pri plačah trgovk...
Medtem ko so »poznavalci« razlagali, da je Celjan le »slamnati mož« za avstrijsko Billo, je Tuš pravilno predvidel, da se bo trgovina selila na obrobje mest. Že leta 1996 je odkupil nekdanje zemljišče Merxa na severovzhodu Celja, kamor je z območja stare mlekarne preselil sedež svojega imperija. Vedel je, da bo ali prevzemal ali ga bodo prevzeli, zato je kupoval Vele, Metro, Globus… Leta 2000 je prodrl tudi na Hrvaško, od tam naprej tudi v BiH, Srbijo in Makedonijo. Največje trgovske centre je nadgradil v »planete«, komplekse s kinematografi in nočnimi lokali.
Zakaj je Tuš zašel v težave
Leta 2007, ko je v celjskem Planetu Tuš praznoval petdeseti rojstni dan, je bil Mirko Tuš na vrhuncu moči. V njegovih trgovinah je v povprečju kupoval vsak šesti Slovenec. Skupina Engrotuš je zaposlovala več kot 4000 ljudi, vstopati pa je začela tudi v največje tajkunsko-privatizacijske zgodbe. Za Bineta Kordeža in njegove menedžerske kolege je Tuš začasno odkupil četrtino Merkurja, Kadu in Sodu pa poslal ponudbo za odkup njunih deležev v Istrabenzu. Cena: danes neverjetnih 173 milijonov evrov. Osem let pozneje je Tušev imperij, v katerem ni več mobilne telefonije, kinematografov in bencinskih črpalk, še enkrat več na nitki. Bankam dolguje okoli 380 milijonov evrov. Za nov dogovor o reprogramu posojil ima na voljo le še nekaj tednov.
Tuševe težave je mogoče pripisati več vzrokom. Najprej krizi, ki je udarila po potrošnji. Recesija je sovpadla s prihodom tujih diskontnih trgovcev v Slovenijo. Tuševe kupce sta po njegovem receptu iz devetdesetih letih začela osvajati Hofer in Lidl. Med letoma 2007 in 2012 je tržni delež Engrotuša s 16,4 odstotka padel pod 15 odstotkov. Tretji vzrok za težave je povezan s Tuševim poslovnim modelom. V času hitre rasti, financirane s kratkoročnim bančnim in lizinškim kapitalom, se je širil v dejavnosti, ki so se po izbruhu krize spremenile v mlinski kamen. Kot številna podjetja v Sloveniji je padel v spiralo: banke so hkrati zahtevale tako varčevanje kot vračanje dolga, in to po visoki obrestni meri. V štirih letih je Tuš Holding posojilodajalcem odplačal za 200 milijonov evrov glavnic in obresti.
Medtem ko se je Mirko Tuš ukvarjal s Tušmobilom, je vedno manj pozornosti namenjal trgovinski dejavnosti. Večina menedžerjev iz njegove prvotne ekipe je odšla. »Če na policah ne najdeš več najljubšega jogurta, še nekaj časa hodiš v trgovino. Ko ne najdeš več najljubšega sira, greš in se ne vrneš več. Če trgovin ne posodabljaš, zaostaneš,« nam je dejal eden od njegovih nekdanjih sodelavcev. Samo v letu 2013 je Engrotušev denarni tok iz poslovanja padel kar za štirinajst odstotkov. Lani so prihodki Engrotuša prvič po letu 2005 padli pod pol milijarde.
Od Voljatela do obtožnice
Njegov poslovni in človeški značaj najbolje opisuje njegova »zaljubljenost« v telekomunikacije. Kot večina poslovnih samoukov tudi Tuš, dvakrat poročeni oče treh otrok, velja za perfekcionista, ki vedno išče nove poslovne priložnosti. Za razmišljanje o teh mu nikoli ni manjkalo časa. Že pregovorno ga vsaj sto dni na leto ni v Sloveniji, ampak hodi po Braziliji, kolesari ali se neznano kje ukvarja z adrenalinskimi športi. Operativno izvedbo idej pogosto zaupa mlajšim menedžerjem. Svoj telekomunikacijski steber je najprej želel zgraditi okrog Iskraemeca. Nato je za 15 milijonov evrov kupil Voljatel in ob tem skušal izkoristiti kadrovski cunami prve Janševe vlade na Mobitelu.
A rast Tušmobila, ki mu je leta 2009 pripojil tudi ponudnika IP-telefonije Tuš Telekom, se je zaradi recesije, cenovne vojne in nekaterih slabih uporabniških izkušenj hitro ustavila. Od obljub o poletu enega naročnika v vesolje je ostal le operater z dvanajstodstotnim tržnim deležem, v katerega je Tuš metal milijone iz vedno bolj hirajoče trgovske dejavnosti. V petih letih je družba skupaj pridelala več kot 70 milijonov evrov izgube, po dolgem zavlačevanju in odklanjanju ponudb, ki se je s stališča vrednosti posla morda izkazalo za pametno, pa jo je Tuš lani za 110-milijonsko kupnino prodal Telemachu. Telekomunikacijska zgodba mu je prinesla še pravnomočno obtožnico zaradi suma podkupovanja nekdanjega prvega moža državne Agencije za pošto in elektronske komunikacije (Apek) Tomaža Simoniča.
Bliža se dan, ko bo postavljen pred dejstvo
Toda vprašanje je, ali bo Tuš, ki so mu banke že leta 2011 grozile z insolvenčnimi postopki, tokrat zvozil čez vse ovire. Sodelavci in znanci pravijo, da ga je boj z bankami spremenil – na bolje. Postal naj bi dojemljivejši za kritike, spet pa se intenzivno ukvarja s trgovino. Lani se je imenoval za direktorja Engrotuša, za pomoč v pogovorih z (državnimi) bankami pa najel človeka, ki jih je leta 2013 reševal pred propadom – nekdanjega ministra za finance Uroša Čuferja. Četudi bo morda dobil nov moratorij za odplačevanje posojil, pa se očitno nezadržno bliža dan, ko bo postavljen pred dejstvo tudi glede lastništva Engrotuša. Banke imajo na Tuš Holdingu in Engrotušu že več let vpisane zastavne pravice, potrpljenja pa jim zmanjkuje, še najbolj Hypovi slabi banki, avstrijski Heta Asset Resolution. Prek pretvorbe terjatev bi lahko lastniško prevzele njegov imperij in ga nato prodale.
Tudi zato je Tuš posegel po bržčas zadnji karti. S sloganom »slovenski trgovec« se predstavlja kot zadnji branik domače trgovine. V državi, ki je ob prodaji Mercatorja raje prisluhnila bankirjem kot prehrambni industriji, mu je ob novicah o Agrokorjevem »čiščenju« dobaviteljev očitno dobil nekaj posluha. Vsaj pri ministru za gospodarstvo Zdravku Počivalšku, ki rešitev za Engrotuš vidi v potrošniški zadrugi. V rokah za zdaj nihče nima še nič. Ali, če parafraziramo Pop Design: če je imel Tuš do zdaj na voljo le dve poti, bo morda izbral tisto, ki je sploh ni.
