Sobotni večer je bil prava izbira nacionalke, da predvaja posnetek 4. festivala slovenske domoljubne pesmi Mati domovina, ki je slovenske domoljube in ljubitelje pretežno narodno-zabavne glasbe združil dober teden prej v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. S častnim gostom, predsednikom države Borutom Pahorjem, novoslovensko Ljudmilo Novak, najbolj nadarjenim glasbenikom med slovenskimi direktorji Franjem Bobinacem in glasbeno najbolj nadarjenim slovenskim vojakom Tonetom Krkovičem na čelu in stoječimi ovacijami za konec.
Nizkoresolucijski posnetek na do domovinske glasbe tudi ob drugih dnevih zelo naklonjeni TV Slovenija 1 (HD!) je gledalce po kakovosti slike, scenografiji, režiji in montaži popeljal v konec 80. oziroma začetek 90. let, kar morda ni naključje ali napaka, ampak premišljena poteza snemalne ekipe, da nas ne samo v besedi in glasbi, ampak tudi sliki popelje v čas, ko smo postali samostojni. Za vsak primer pa, četudi ob popolnoma neprimernem času oziroma pesmih, kot je SamOta Pestnerja, dodali še arhivske posnetke iz časov osamosvajanja.
Slovensko brez pardona
Nostalgična ali pač edina možna je bila tudi izbira voditeljev prireditve, Vesne Malnar in dramatično razpoloženega Boštjana Kluna, vendar je bil to kljub njunemu veznemu tekstu, v katerem ni manjkalo domoljubnih besedil, vseeno večer za slovensko glasbo oziroma za glasbeni poklon Sloveniji. Z obvezno harmoniko, Modrijani, Ansamblom Saša Avsenika, Gadi, Spevom, Kvintetom Dori, s samim sabo še najbolj uglašenim Borisom Kopitarjem, razigranim Patrikom Greblom, besedili Igorja Pirkoviča, brez katerega glede na število njegovih tekstov, ki so jih glasbeniki odpeli na odru, festivala pravzaprav skoraj ne bi moglo biti, in obrazi, ki jih že nekaj časa nismo videli ali slišali, na primer Ireno Vrčkovnik.
Glasbenikov, ki so sodelovali na najbolj domoljubnem večeru leta, je bilo enostavno preveč, da bi jih lahko našteli, enako kot bi bilo težko našteti, kolikokrat se je v naslovu pesmi pojavila beseda Slovenija, kar samo dokazuje, da nam domoljubja, vsaj v slovenski narodno-zabavni glasbi in narodno obarvanem popu, res ne manjka. Avseniki so sanjali o domovini, Oto Pestner je ne da, Vili Resnik se ji je predal, v Gianniju Rijavcu je bilo slovensko srce, Modrijani so se spominjali mlade Slovenije, Gadi so jo požegnali, Spev ji je zaželel srečo, Eva Černe pa ima v srcu samo eno, Slovenijo namreč.
Peti Domovini
Festival Mati domovina, ki je namenjen počastitvi domovine z veliko začetnico, naj bi predstavljal najboljše od najboljšega, kar so v preteklosti spravili skupaj slovenski glasbeni ustvarjalci, obenem pa simbolično spominja in opominja na svetle dneve enotnosti slovenskega naroda, ki je privedla do samostojne Slovenije.
»Še kako je treba ustvarjati in peti Domovini. Jo ceniti in spoštovati. Vedno in povsod. Ker je ena sama in edina. Kakor Mati. Ker je vrednota, ki si zasluži našo nenehno pozornost,« so organizatorji festivala, Slovensko kulturno-umetniško društvo, prireditev pospremili na pot med slovenske poslušalce in gledalce, je pa vprašanje, ali je glasba, ki naj bi združevala tudi nezdružljivo, pred televizijskimi in radijskimi sprejemniki v njihovi režiji združila celotno Slovenijo. Čeravno se je končala s skupinsko Zdravljico.
