Že prihodnje leto pričakujem rast posojanja, ki se bo dodatno okrepila v letu 2017. Res je, da se je nekoliko spremenila paradigma, saj gospodarska rast prehiteva posojanje. Vidim precej zadržanosti pri uporabi finančnih virov, tako za vlaganja kot potrošnjo. Toda v tem trenutku smo priča vse krepkejši rasti zaposlenosti in gospodarstva, zaradi česar menim, da bomo kmalu prešli na staro paradigmo, ko bodo banke spet financirale gospodarsko rast. Ampak v določenem smislu imate prav, na tem področju se je res zgodilo nekaj nenavadnega. Nekaj, česar nihče ni razumel. A na koncu je to tudi razumljivo, saj je bila kriza tako huda in dolgotrajna, da je spremenila vedenjske vzorce gospodinjstev in podjetij. Temu smo priča še danes. Enormna količina likvidnosti v bančnem sistemu nam govori prav to, da so potrošniki in podjetja pri trošenju zadržani.
Ali lahko ukrep ECB, ki je nedavno dodatno znižala depozitno obrestno mero na –0,3 odstotka, prisili banke v kreditiranje?Nekega velikega učinka ta ukrep ne bo imel, je pa zagotovo spodbuda za banke, naj posojajo več. Dejstvo, da nas stane, če želimo presežno likvidnost prek noči hraniti na računih ECB, nas spodbuja k temu. Toda ključno je, da previdno izbiramo, komu posojati denar. V luči prestrukturiranja in razdolževanja velja to še toliko bolj za podjetja.
Bančni sistem je prepreden s slabimi posojili. Najbolj problematična so mala in srednje velika podjetja, s katerimi se na začetku sanacije nihče ni ukvarjal. Se lahko zgodi, da se bo cikel rasti izpel, še preden bodo banke okrepile posojanje?Zanimivo in težko vprašanje. Če pogledate obseg slabih posojil v Sloveniji, ki še vedno presega deset odstotkov, potem je jasno, da je to težava. Ali zavira posojanje? Da in ne. Banke imajo izredno veliko likvidnosti, tako da visok obseg slabih posojil v principu ne bi smel ovirati sposobnost posojanja. Ampak obstajajo skrbi, da bi velik obseg slabih posojil zaradi odsotnosti kreditne rasti imel negativen vpliv na dobičkonosnost bank. Kajti banke moramo kriti slaba posojila, kar omejuje našo sposobnost za ustvarjanje dobička in lahko ohromi kapaciteto za ustvarjanje novega kapitala in s tem rasti.
Banka Slovenije je pred kratkim uvedla dve novi kapitalski zahtevi. Bančna pravila so vsako leto strožja, se bojite, da bo v prihodnje še težje kovati dobičke? So stroški zadovoljevanja kapitalskih zahtev za banke previsoki?Bolj me skrbijo druge zahteve regulatorjev, ki jih bo v prihodnje vse več. Zaradi novih regulacij bodo banke še težje implementirale nove poslovne modele in predvsem storitve. Lahko se zgodi, da se bodo več ukvarjale z vsemi novimi pravili, kot z rastjo poslovanja. Najbolj na udaru bodo manjše banke, kar velja še posebno za Slovenijo.
Je konsolidacija slovenskega bančnega sistema torej neizbežna?Konsolidacija je dejstvo, ni več stvar izbire ali strategije. Večje banke imajo namreč precej manj težav z upravljanjem stroškov, povezanih z regulacijo. V interesu velikega števila bank bo zato povezovanje s konkurenco. S tem bi se zaščitile pred nezmožnostjo izpolnjevanja zahtev regulatorja.
Abanka in Banka Celje sta se že združili, nekatere banke se poslavljajo od Slovenije. Koliko je prostora na slovenskem trgu?Težko je reči, ampak deset ali več bank je vsekakor preveč. Bančni trg se spreminja in v Sloveniji bo v prihodnje verjetno čedalje več pozornosti posvečene upravljanju premoženja v imenu strank, kar bo zagotovo zahtevalo dodatna usposabljanja zaposlenih. Ta smernica je v zahodni Evropi prisotna že desetletja, v Sloveniji pa se šele začenja.
O tem ste spregovorili že na Dnevih bančnikov, kjer ste bankam predlagali, naj začnejo vlagateljem ponujati instrumente z višjimi donosi. Toda ti pomenijo višja tveganja. Menite, da bodo regulatorji podprli takšno usmeritev ob dejstvu, da že zahtevajo strogo ločevanje klasičnega od investicijskega bančništva?Na tem področju vlada v Sloveniji neko splošno nerazumevanje, kaj so investicijske storitve, namenjene gospodinjstvom in podjetjem, in kaj so investicijske dejavnosti bank. Nova pravila pravijo, da se banka ne sme ukvarjati z investicijskim bančništvom, če to ni ločeno od klasičnega bančništva, da ne bi ogrozila depozitov strank in svoje sposobnosti posojanja. Do te segregacije bo prišlo, a velikega vpliva na Slovenijo to ne bo imelo, saj se slovenske banke niso pretirano ukvarjale z investicijskim bančništvom. To je po svoje zelo dobro, v nasprotnem primeru bi bila namreč kriza precej hujša.
Kako torej vidite prihodnost ponudbe finančnih instrumentov v Sloveniji?Banke se bodo v bodoče bolj osredotočale na ponudbo investicijskih priložnosti prebivalstvu, še posebno družinam. A za razliko od preteklosti bodo ponujale investicijske priložnosti z višjimi donosi in z nadzorovanim tveganjem. Bistvo vsega bo profiliranje strank, s čimer bi povečali naše kapacitete za ocenjevanje tveganj. Za tem bi morali stranke izobraziti o investicijskih možnostih, da bi bile pripravljene v svojih portfeljih imeti tudi bolj donosne naložbe.
Kdaj lahko pride do tega? Ena od pomanjkljivosti vašega načrta je, da so Slovenci konservativni varčevalci, ponudba je lahko še tako pestra, pa se bodo odločili za navaden depozit.Proces bo dolg. Do trenutka, ko bodo šle družine in posamezniki v banko in se čutile povsem zaščitene, bo po moji oceni prišlo najprej v petih ali desetih letih. Tedaj bodo bankirji podrobno seznanjeni s kratkoročnimi in dolgoročnimi finančnimi potrebami strank in tudi z njihovim profilom tveganj. Sčasoma bodo lahko svetovali o najboljši možni sestavi portfelja. Danes imamo dve skrajnosti. Ljudi, ki bi imeli denar zgolj na računu ali v depozitih, na eni strani in peščico, ki vlaga v delnice, na drugi. Ena investicija je stoodstotno zaščitena do 100.000 evrov, druga pa je skrajno občutljiva, še posebno na nelikvidni ljubljanski borzi. Vmes ni praktično nič. Če bi na primer naše stranke začele vlagati v korporativne obveznice, bi imela slovenska podjetja na voljo nov vir financiranja, ki ga trenutno v bistvu ni. Zmagali bi obe strani, tako vlagatelji kot podjetja.
Do tedaj se bodo podjetja zanašala predvsem na bančna posojila. Toda banke so postale zelo stroge in previdne, medtem ko na drugi strani tekmujejo za tista najboljša podjetja in gospodinjstva. Številni svarijo, da bo bitka za stranke povečala tveganja v sistemu. Ste šle banke predaleč?Ne. Prvič, po podatkih, ki so mi na voljo, je videti, da si banke trenutno konkurirajo s cenami in ne s tveganji. To velja še posebno za področje stanovanjskih posojil, ki postajajo vse cenejša. Banke zaslužimo manj, toda z nizkimi cenami ustvarjamo okolje, ki spodbuja rast. Konkurenca je res ostra, a zaenkrat ne vpliva na dobičkonosnost bank.
Vprašam zato, ker so bili pri NLB večkrat precej glasni pri opozarjanju na cenovno vojno na bančnem trgu, ki da se je ne gredo več. Banka Koper ima eno najcenejših ponudb stanovanjskih posojil. Ali ste pripravljeni poslovati z izgubo, da bi povečali tržni delež, ki trenutno znaša od sedem do osem odstotkov?Absolutno ne. Imamo natančno formulo za določanje cen. V te so vračunani vsi stroški na način, da zaslužimo na prav vsak evro, ki ga posodimo. Resda so dobički pri stanovanjskih posojilih nizki, toda dobiček ustvarjamo. Nekatere banke so morda mnenja, da so naše cene preveč agresivne, vendar imajo drugačno kapitalsko in stroškovno strukturo od nas.
Cene gredo navzdol že nekaj časa, prav tako tudi prihodki bank. Kako vidite prihodnost slovenskega bančnega sistema?Na žalost je zelo malo možnosti, da bi lahko obrnili trende na področju depozitov in posojil, kar pomeni, da bodo marže ostale nizke tudi v prihodnje. Razen če se dramatično poveča obseg danih posojil, bomo morali prihodke ustvariti drugod – s provizijami. Zaradi enotnih evropskih standardov ne moremo zvišati provizij za kartično poslovanje, prihodke bomo morali ustvariti drugje, na primer s širjenjem ponudbe produktov upravljanja premoženja. Potencial na tem področju je izredno velik. Za vsak evro, zaslužen s tradicionalnimi storitvami, bi lahko zaslužili še en evro s storitvami upravljanja premoženja in ostalimi novimi storitvami.
