V mestecu Kellingley v Yorkshiru na revnem delavskem severu Anglije sta se konec minulega tedna mešala žalost in kljubovanje. V petek so tam zaprli še zadnji otoški podzemni premogovnik, Veliki K, in odpustili še zadnjih 450 otoških rudarjev. Z zadnjim »šihtom« v najglobljem evropskem premogovniku, ki je do 800 metrov pod zemljo, so rudarji v Veliki Britaniji končali na smetišču zgodovine. Z zaprtjem Velikega K se je končalo še zadnje poglavje nekoč mogočne premogovne industrije, ki je bila gorivo edine otoške revolucije, industrijske revolucije in britanskega imperija. Zapiranje premogovnikov ne pomeni, da v Britaniji premog ni več pomemben vir energije: 30 odstotkov elektrike še vedno zagotavlja premog. Leta 2013 so na Otoku skurili 60 milijonov ton premoga, 50 milijonov ton je bilo uvoženega.
Pohod črnega kosca
V soboto so žalostni dan zaznamovali s kljubovalnim pohodom rudarjev in njihovih družin, ki se jim je pridružilo tri tisoč nekdanjih rudarjev in njihovih družin iz vrste po zaprtju premogovnikov obubožanih krajev severne Anglije in drugih delov Britanije. Pohod se je končal pred rudarskim klubom, ki je bil generacijo za generacijo duša Kellingleya. Na čelu pohoda je bil črni kosec z veliko koso. Smrt. O tem, koga rudarji krivijo za prezgodnjo smrt premogovništva na Otoku, ni bilo nobenega dvoma. Vse so povedali, ko so zažgali transparent z napisom »Varčujte z gorivom, zažgite torijsko krastačo!«. Torijska krastača pravijo konservativni stranki. Aktualna konservativna vlada Davida Camerona in njena predhodnica, Cameronova koalicija konservativcev in liberalnih demokratov, nista pokazali nobenega zanimanja za rešitev premogovništva pred prezgodnjo smrtjo. V Kellingleyu, ki je bil nekoč največji podzemni premogovnik z 2300 rudarji, je vodstvo sestavilo petletni načrt (2013–2018), ki ga ni hotel nihče v Londonu niti pogledati, čeprav bi v njem lahko prebrali, da je in bi ostal dobičkonosen še vrsto let. Zadnjih 450 rudarjev se počuti izdanih. Z njimi odhaja posebna vrsta moških, ki so med seboj gojili tovarištvo in prijateljstvo, kakršnega ni več v nobenem drugem poklicu. V njihovem premogovniku naj bi bilo še od 30 do 60 milijonov ton zalog premoga. Dovolj za še najmanj 15 let rudarskega dela. Nekatere države omejujejo uvoz premoga in kurijo svojega, ker sežiganje premoga hočeš nočeš še vedno pokriva 40 odstotkov vseh energetskih potreb sveta.
Zmaga tržnih sil
V Britaniji so usodo premogovništva, ki je še v sedemdesetih letih zaposlovalo četrt milijona rudarjev, prepustili zloglasnim tržnim silam. Problem Velikega K, v katerem so izkopali do 900 ton premoga na dan, je, da je lastnikom prinašal premalo dobička, ki ga v očeh lastnikov nikoli ni dovolj. Direktor družbe UK Coal je zaprtje še zadnjega podzemnega premogovnika zagovarjal s številkami: izkop ene tone premoga družbo stane 43 funtov – svet je poln cenenega premoga –, uvožena tona premoga iz Rusije ali Kolumbije stane vsega 30 funtov. Cameromova vlada je družbi UK Coal aprila ugodno posodila 10 milijonov funtov za stroške zaprtja premogovnika. Toliko, kot bo dobil odpravnine Portugalec José Mourinho, ki ga je nogometni klub Chelsea odpustil po samo sedmih mesecih tokrat neuspešnega vodenja kluba. Rudarji Kellingleya, med katerimi je največ takih, ki so tam delali več kot dvajset let, bodo za slovo dobili samo tri povprečne mesečne plače.
Konec obračuna, ki ga je začela Thatcherjeva
Uvoz poceni premoga, preusmerjanje k obnovljivim čistim virom energije in popolno nezanimanje konservativne vlade za usodo rudarjev in njihovih družin so glavni zunanji vzroki za to, da so zaprli Veliki K. Obenem je to zadnje dejanje dolgoletnega obračuna konservativne stranke bogatih s ponosnimi rdečimi rudarji, ki so bili dve stoletji hrbtenica britanskega delavskega gibanja. Zato ni presenetljivo, da rudarji pravijo, da gre za piko na i maščevanju konservativcev za dvestoletno rudarsko uporništvo. In da so jih torijci ubili. Rudarji so dosegli veliko zmago leta 1947, ko je tedanja laburistična vlada premierja Clementa Attleeja nacionalizirala premogovno industrijo. Rudarji in njihovi močni sindikati so bili tisti, ki so se na začetku osemdeset letih uprli konservativni premierki Margaret Thatcher in njenemu uvajanju neoliberalnega kapitalizma in tržnega fundamentalizma. Velika stavka rudarjev v letih 1984 in 1985, ki sta jo sprožili zapiranje premogovnikov in znižanje rudarskih plač, je bila najsrditejši obračun med oblastjo in delavstvom v britanski zgodovini, v katerem je na vrhuncu stavkalo 142.000 rudarjev. Končal se je ne samo s porazom rudarjev, ampak z oslabitvijo britanskega delavskega in sindikalnega gibanja, ki je železni lady omogočil, da je utrdila in pospešila uvajanje neoliberalnega kapitalizma. Premogovniško industrijo so vnovič privatizirali konec leta 1994. Kot zasebna družba je dobila novo ime UK Coal. Ta je sprožila množično zapiranje premogovnikov. Od 174 premogovnikov v letu 1983, ko se je začela velika stavka, so do leta 2009 zaprli vse razen šestih. Zadnjega od teh šestih so zaprli v petek.
