Moja družina je usmerjena v biologijo, torej v znanost, in pot do umetnosti sem si morala priboriti sama. Mladi pesniki v prvih zbirkah običajno rešujemo težave v odnosu do sveta, veliko se ukvarjamo s seboj, kar v poezijo prinese melanholični in avtopoetični moment. A od mojih prvih dveh zbirk je minilo sedem let in začeli so me navduševati pojavi v svetu samem ter zanimati družbena trenja. Ljubezen do naravoslovja, ki mi je bila privzgojena že od otroških let, se je razvila, ko sem prišla v stik z umetniki v galeriji Kapelica in ko sem videla, da skozi umetnost rešujejo težave s prenaseljenostjo, ekološkimi katastrofami, genskimi eksperimenti... Fascinantno je, da ima tehnologija povsem svoje življenje in da jo lahko primerjamo z naravo, kot denimo lahko primerjamo podobnosti internetne in micelijske mreže. Gre za posthumanistične teorije, s katerim poskušamo preseči radikalno razločevanje med naravo, človekom in tehnologijo. Čudovit film o tej temi je Ona (Her). Če je človek prej kot neko intelektualno superiorno bitje upravljal naravo, je zdaj z njo izenačen, pa tudi meja med živim in neživim ni več povsem jasna. Podobne dileme so me intuitivno tako pritegnile, da jaz v moji poeziji ni več v ospredju, čeprav sploh ni dvoma, da vse opazujem skozi sebe.
V eni od pesmi ste zapisali, da potrebujemo kibernetiko in tehnološke vmesnike za več miline. Je to obenem apokaliptična napoved prevlade tehnologije nad človekom?Tehnologije ne vidim kot negativni element; če smo si ustvarili pekel okoli sebe, smo si ga ustvarili sami. Razumem jo zgolj kot možnost, da se različne ravni realnosti še hitreje dosežejo in se iz njih ustvarijo nove. Tudi virtualni svet vidim kot dodatno možnost za vzpostavljanje odnosov, ne za izgubljanje človeškosti. Na začetku ljudje prek zaslonov morda niso bili tako iskreni ali so se celo pretvarjali, da so nekaj drugega, a to počnemo tudi v resničnosti.
Kakšen je tozadevni etični položaj pesnika? Je dovolj, da samo postavlja vprašanja, ali bi moral podajati tudi odgovore?Moj etični položaj je ostati zvesta resnici, kot mi je dosegljiva – kot je na primer dosegljiva Camusovemu Tujcu. Namenoma sem izbrala stališče, da se mi zdi pomembno zaobjeti mnogoterost življenja in pokazati na odprte možnosti. Da ne bo pomote – svet okoli sebe čutim kot represiven, naš čas je blazno ideološki, ograjuje nas in ukaluplja, denimo s politično korektnostjo. V današnjem svetu vidim zelo malo svobode, a v svoji poeziji ne skušam biti usmerjeno angažirana proti temu, temveč želim na drug način pokazati, da naj bi vendarle udejanjali prostor svobode, tudi z ustvarjanjem.
Plesno-lutkovna predstava Rdeča kapica, ki sta jo postavila skupaj s kiparjem in lutkarjem Zoranom Srdićem Janežičem, se loteva podobnih vsebin kot vaša poezija. Kako sta z motivom Rdeče kapice ponazorila odnos med civilizacijo in divjino?Za žanr sva izbrala senčne lutke in jim hkrati dodala plesno predstavo, ker naju je zanimalo, kako lahko lutka na odru funkcionira z živim človekom. Po vsebinski plati se nisva namenila v psihoanalitično smer v smislu starejšega zapeljivca in mladega dekleta, čeprav je bila ta pravljica originalno namenjena mladenkam, ki naj pazijo, da ne zaidejo s prave poti. Volku sva dala vlogo predstavnika divjine in narave, Rdeči kapici pa vlogo predstavnice človeka. Tudi zgradba same igre ni klasično dramaturška, ampak prej performativna – trenutek, ko se srečata človek in žival, človek in divjina, se v igri ponavlja in se, ko volk naleti na človeka, na različne načine razrešuje.
Aktivno se posvečate hibridnim združevanjem različnih vrst umetnosti. Kakšno vrednost ima ta dodatna dimenzija?Mislim, da bo v prihodnosti vsa umetnost hibridna, zato ker nam sodobni mediji, od telefonov do računalnikov, ponujajo toliko tega, že v muzejih in galerijah so predstavitve pogosto interaktivne in teh možnosti bo vse več. Zelo rada berem poezijo v knjigi, čeprav to niti ni njena prvotna oblika, saj je najprej obstajala kot govorjena beseda. A knjiga danes deluje že zelo asketsko, ker sama od sebe ne ponuja podob, kot denimo televizija, temveč potrebujemo zanjo veliko bralske kondicije. Obenem se zadnje čase posvečam videopoeziji, saj mi je všeč združevanje videa in zvoka z govorjeno ali pisano besedo. Zanima me stik, ki nastane, ko se enakovredno združita dve različni vrsti umetnosti, všeč so mi inovativni žanri, s katerimi se tudi v Gulagu veliko ukvarjamo.
Je Gulagovo prehajanje mej med različnimi umetniškimi zvrstmi uporniška drža, uperjena proti tradicionalizmu?Raje bi rekla alternativna drža, povezana predvsem z ljubeznijo do eksperimentiranja. Alternativna v smislu, da svoje umetnosti ne želiš umestiti v neki predal. V današnjem svetu vsi zahtevajo, da smo pri tem, kar delamo, zelo specializirani. Tudi v umetnosti je dobro, da najdeš nišo in poskušaš v njej uspeti, ker boš tako veliko hitreje napredoval. Zdi se mi pogumno, da umetnik menja področja in zvrsti, čeprav morda tvega tudi, da mu bodo rekli, da ni strokovnjak na nekem področju. Zato poskušamo v projekte vključevati umetnike z različnimi znanji.
