Tudi v bolnišnicah je bil december običajno tišji od drugih mesecev. Ker so vnaprej predvideno kvoto operacij in pregledov že zdavnaj izpolnili, z dodatnimi pa bi si le še povečevali izgube, so jih odmikali v naslednje leto. Tokrat je drugače. Na ortopedskih oddelkih in drugih, kjer so tik pred koncem leta izvedeli za dodaten denar za skrajševanje čakalnih dob, bolnike zdravijo s pospeškom. A ta ne bo mogel nadomestiti zamude zaradi sporov pri razporejanju denarja. Da so se kot edini varuh interesov bolnikov na koncu izkazali delodajalci, ki so vztrajali, da je treba plačati dodatna zdravljenja in prve preglede, o stanju v zdravstvu pove veliko.
Na ministrstvu za zdravje so letos stavili na ugotavljanje vzrokov za čakalne dobe. Izkupiček pilotnega projekta, ki se so se ga lotili v dveh obalnih in celjski bolnišnici, je ugotovitev, da skupaj čakajo zelo različni bolniki. Od ljudi, ki se jim z operacijo ne mudi ali nanjo celo ne pridejo, pa do tistih, ki bi bili radi operirani čim prej. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je ugotavljala, da bo treba bolnike zavezati, naj pravočasno sporočijo, če jih ne bo na operacijo. Na dolžnosti bolnišnic, ki glede na ugotovitve nadzornikov čakalne sezname pogosto vodijo po domače in kršijo marsikatero pravico bolnikov, se ni spomnil nihče.
Pogumneje se je ministrica lotila anomalij pri koncesijah. Zakonski predlog onemogoča trgovanje z njimi, podeljevali pa bi jih le, ko bližnja bolnišnica ali zdravstveni dom ne bi zmogel poskrbeti za bolnike. Da želja in vpliv bodočega koncesionarja ne bosta dovolj, je sprememba na bolje. Tudi časovna omejitev na 15 let, pri čemer pa lahko zasebnik koncesijo dobi vnovič, je lahko za občine in državo pomembno orodje. Kot vsako drugo ga lahko tudi zlorabijo, a dosedanja pravna praznina je za to puščala še bistveno več prostora. Dovolj je, da spomnimo na nočno akcijo podeljevanja koncesij pred slabim desetletjem ali eno od zadnjih koncesij, ki jo je v nasprotju z mnenjem zdravstvene blagajne dobil inštitut Marte Macedoni Lukšič, soproge nekdanjega prvaka SD Igorja Lukšiča.
Pričakovanja koncesionarjev pa tudi drugih zdravnikov in njihovih organizacij so legitimna, a ne morejo biti (edino) vodilo zdravstvene politike. Opozorila zdravništva, da ministrica doslej ni kaj dosti napravila, so širšega dometa. Sama jih je ob pozivih Cerarju, naj jo zamenja, pripisala težnjam po privatizaciji zdravstva. A moraliziranje o tujih reformnih predlogih, potem ko v petnajstih mesecih mandata ni predstavila svojih, nima posebne teže. Tudi sramoto v ljubljanskem UKC, od peripetij z nesojenim direktorjem Andrejem Baričičem pa do iskanja naslednika v urah pred imenovanjem Brigite Čokl, si je Kolar-Celarčeva z ekipo nakopala kar sama.
Da so obeti ob sedanjem tempu slabi, se vse bolj zavedajo tudi v vladni koaliciji. Če se v zdravstvenem resorju ne bodo podvizali, je zamenjava ministrice vse verjetnejša. Na njene predhodnike so leteli očitki, da so pripravili slabe predloge reforme ali pa niso bili dovolj spretni, da bi presegli najrazličnejše pritiske in načrte udejanjili. Vseeno so bile spremembe vsakokrat bliže kot zdaj, ko niso začrtali niti njihovega vznožja. Interesi, za katere bolniki niso najpomembnejši, lahko mirno obvladujejo zdravstvo. Tokrat nimajo ob kaj trčiti.
