Gorazd se je v občino odpravil kar s pomočjo prevozi.org. »To storitev redno uporabljam, saj je ponudba prevozov res velika, za pot do Šempetra pa sem odštel le 5 evrov,« pove Gorazd. Ker je bil zgoden, vrata TIC se namreč odprejo šele ob 9. uri, se je najprej odpravil na kavo in tako užil petkov jutranji živžav v občini, ki velja z nekaj več kot 6300 prebivalci za eno najmanjših pri nas. V TIC je Gorazda sprejel simpatičen in zgovoren uslužbenec, ki mu je ne kratko opisal zgodovino kraja ter ga opremil z brošurami in zemljevidom občine, kjer so izpostavljene vse turistično in zgodovinsko zanimive točke. »Svetoval mi je sprehod po krožni poti z devetimi točkami, ravno tako mi je svetoval obisk gostilne Rutinca, kjer strežejo domačo, lokalno hrano. Na vprašanje, kaj je tipična lokalna jed, mi je odgovoril, da je to frtalja,« pove Gorazd.
Ker je bil sam, prijatelj naj bi se mu pridružil šele popoldne, se je Gorazd najprej odpravil na krožno pot. »Kljub temu da sem imel brošure in me je usmeril uslužbenec TIC, sem izhodiščno točko težko našel. Morda so bile oznake slabo vidne, mi je pa bila v pomoč tudi navigacija na telefonu,« pove izvidnik, ki se je odpravil odkrivat Vrtojbensko-biljenske griče. »To je pot, na kateri je gozdna učna pot, na vrhu Sv. Ota pa tudi spomenik goriški fronti s počivališčem in vojaško pokopališče iz prve svetovne vojne,« pove in nadaljuje, da ga je navdušil tudi čudovit pogled, ki ga je risala pokrajina z obsežnimi vinogradi. Ko se mu je pridružil prijatelj, sta se skupaj odpravila v gostilno Rutinca, kjer sta še zadnji trenutek ujela odprta vrata. »Ker ni glavne turistične sezone, ima gostilna deljeni delovni čas. Kljub tem da sva prišla zadnji hip, sva si privoščila jurčke na posteljici iz rukole in sira. Bilo je zelo okusno, navdušen pa je bil tudi nad podatkom, da se v gostilni zelo trudijo, da gostom postrežejo doma in lokalno pridelano hrano.
Skupaj sta raziskovanje kraja nadaljevala do dvorca Coronini, kjer so prostori občine. Čeprav so mu v TIC svetovali ogled njegove notranjosti, našega izvidnika to ni zanimalo. Bolj sta ga pritegnili cerkvi, tako šempetrska kot tista v Vrtojbi, ki sta po njegovi oceni zelo lepo urejeni. Ker sta si v Rutinci privoščila le predjed, sta prazen želodec tokrat napolnila v gostilni Pri Hrastu, kjer sta bila v prijetnem ambientu lepo postrežena, odlična pa je bila tudi hrana.
»Za konec bi morda rad povedal, da je bila Dnevnikova izvidnica odlična priložnost in navsezadnje tudi šola, da je treba hoditi po svetu z odprtimi očmi. Kolikokrat sem v nekem novem kraju, pa ga ne znam spoznati oziroma si za to ne vzamem časa, kot sem imel priložnost spoznati Šempeter in Vrtojbo,« je sklenil Gorazd. vl
