Izidor Pečovnik - Dori, neumorni voditelj slovenske Cerkve v tujini: Celibat bi gotovo odpravil

Prvi generaciji je hudo

Pa vendar se številni, tudi škof Alojz Uran denimo, ki naj bi bili kazensko premeščeni, vračajo domov. Nekako v zraku je ostalo, ali je bila za vaš odhod kriva modna revija, ki ste jo organizirali v cerkvi, ali kaj drugega. Glede na to, da je od takrat minilo že 20 let, ni že čas, da se tudi vi vrnete?

»Težko bi rekel, kaj je bil pravi vzrok, da sem moral oditi, saj mi tega nikoli niso odkrito povedali. Zame je bila kazen, da sem moral zapustiti Šentrupert nad Laškim, ker sem se tam počutil dobro, vse drugo puščam odprto. In priznam, da še zdaj dostikrat sanjam Šentrupert, kar pomeni, da je nekaj ostalo, da sem na ta kraj ostal navezan bolj kot na druge, kjer sem bil tudi kaplan, a nikoli nobenega nisem sanjal. Kar se tiče vrnitve, pa bi rekel takole: res se nekateri vračajo. Sam pa se zavedam, da me zdaj ljudje potrebujejo tudi tam, v Nemčiji. In še posebej tisti, ki bodo tam ostali, se bojijo, da bi me izgubili. Ker vedo, da če odidem, drugega ne bodo dobili.«

Tam bi torej, če prav razumem, nekaj umrlo?

»Točno tako, to je prava beseda in tudi sam se bojim, da bi nekaj umrlo. Če bi prišel nekdo, ki bi lahko zasedel moje mesto, bi odšel že včeraj in ne danes. Pa ne zaradi dela in ljudi, ampak zato, ker mislim, da je bilo 20 let v tujini dovolj. Moram pa priznati, da imam te ljudi rad, posebej naše Slovence, ki so povečini mojih let. Mladim je lažje, ker se hitreje vživijo v novo okolje in se tudi preselijo, če dobijo službo drugje. Ampak tisti prvi generaciji je hudo in vidim, da sem jim potreben. Tako v Berlinu, Hamburgu kot Hannovru. Je pa res, da sem zdaj stoodstotno nemški župnik, ker nas je premalo, da bi bil lahko samo slovenski, po drugi strani imam pa srečo, da še lahko vodim in oskrbujem tudi manjšine, in to prostovoljno. Kako dolgo bodo Nemci to še dovolili, ne vem. Vem pa, da to počnem z veseljem.«

Veliko Slovencev vas je v teh letih obiskalo v Berlinu. Sploh glasbeniki, s katerimi ste organizirali prave veselice, pa tudi vi ste jih nekaj pripeljali k nam. Se je v zadnjih letih tudi to spremenilo?

»Seveda, veliko se je spremenilo. Zato pa pravim, da mi je bližja vrnitev domov, kot pa, da bi ostal samo nemški župnik. Sem pa ponosen na minulih 20 let, saj so k meni v Berlin prišli tako rekoč vsi najpomembnejši ljudje. In vsi so se vedno čudili, kako vse to zmorem. A če ne bi imel ob sebi ljudi, Slovencev, ki tu delajo in so mi pri tem pomagali, bi tega ne zmogel. Hvaležen sem vsem, še posebej mojemu župnijskemu svetu in prostovoljcem, ki so mi pri tem pomagali. Številni so me zato imenovali tudi graditelj mostov. In to tako kulturnih in glasbenih kot športnih. Sicer koncerte še organiziramo, veselic pa zadnjih pet let res ni več, saj tudi ni denarja. Generacije so se menjale, eni so šli v pokoj, mladi pa imajo druge cilje.«

Tudi športnik ste, že od nekdaj vas je navduševal zlasti nogomet.

»Še vedno sem športnik in se ne dam, čeprav prihajam v leta. Sem tudi velik pristaš nogometašev, ki so še vedno aktualni svetovni prvaki. Tudi naš slovenski nogometni katoliški klub zelo dobro dela in skrbi za mlade, ki pridejo v Berlin za kratek čas študirat ali delat. Tem še vedno omogočimo, da se ob petkih družijo z drugimi Slovenci. To je trenutno zelo pomembno društvo v Berlinu tudi zato, ker so mnoga druga začela umirati, saj ljudi ni. Zato jih toliko bolj podpiram.«

Dorijeva pesem posneta na novo

Tudi begunska kriza je zaznamovala Berlin. Kako jo občutite vi?

»Res je, Berlin je v tem smislu atraktiven, saj se v takem mestu, kjer je že sicer veliko tujcev, tujci lažje integrirajo. Hkrati je ravno zato Berlin tudi na veliki preizkušnji. Je pa zanimivo, da imajo z migranti in begunci največ težav tisti, ki so tudi sami tujci. Ne vem pa, kako bo v prihodnje. Sam imam z drugim nemškim župnikom že eno leto begunce nastanjene v hiši sv. Elizabete. Gre za okoli 50 mladih Sircev, povečini družin z otroki. Večinoma so to kristjani, ki odidejo, ko dobijo status in službe, nato pridejo drugi. A tudi to se bo enkrat končalo. Osebno imam z vsemi dobre izkušnje, spet drugi pa imajo tudi velike težave, kar me boli. Morali bi se zavedati, da gre v večini za ljudi, ki so izgubili vse in iščejo boljši jutri in predvsem mir. Zato se trudim in mirim domače ljudi, na drugi strani pa tistim, ki prihajajo, pomagam. To je moje poslanstvo.«

Pred kratkim ste bili v Sloveniji, saj so fantje Kvinteta Dori znova pripravili Dorijev večer ter praznovali 20 let obstoja. Z njimi ste po nekaj letih znova tudi vi zapeli.

»Res je, in to Dorijevo pesem, ki smo jo posodobili in na novo posneli. To so fantje, ki so me v življenju daleč najbolj pozitivno presenetili. Spremljam jih od začetka in sem bil priča njihovemu napredku in bliskoviti karieri, tako osebni, družinski, glasbeni kot tudi poklicni. Sploh pa sem ponosen, da nosijo moje ime, čeprav so me na neki način s tem tudi obvezali in mi dali veliko odgovornost. A sam sem jim vedno stal ob strani in danes smo kot ena velika družina. To se vidi, ko se zberemo skupaj, saj imajo zdaj tudi že svoje družine. Nekatere sem poročil, tudi njihovega nekdanjega člana Gregorja Podkoritnika, vseh enajst otrok, ki jih ima vseh pet fantov, pa sem tudi krstil. Dveletnemu Izidorju, sinu harmonikarja Borisa Razborška, sem celo krstni boter.«

Vam je bilo kadarkoli žal, da si tudi vi niste ustvarili družine in izbrali drugačne poti?

»Ne, to pa res ne. Zanimivo. Rad priznam in zagotovo nisem edini, ki imam skušnjave, ki so včasih bolj, včasih manj intenzivne. S tem se duhovniki pač spopadamo. A te moje poti mi nikoli ni bilo žal. Je pa ta pot težka tudi zaradi celibata, ki bi ga sam zagotovo odpravil, če ne zaradi sebe, pa zaradi številnih drugih. Čeprav je včasih tudi koristen, saj te zaščiti takrat, ko se sam ne bi znal in bi bil v drugi skušnjavi, če bi imel družino. Tako pa izgovora ni in je župnija vedno na prvem mestu. O tem se velikokrat pogovarjam z evangeličani, ki so poročeni in zato dostikrat tudi izzvani. Oni zato, ker imajo družine, mi pa zato, ker imamo celibat.«

Je zdaj, ko cerkev vodi papež Frančišek, ki zna stopiti naproti ljudem, lažje tudi vam, duhovnikom?

»Osebno sem zelo srečen, da smo dobili takšnega papeža. Cerkev mora biti odprta za vse, tudi naklonjena spremembam, in on se tega zaveda, zato je Cerkev že naredil bolj prijazno. Ne le do vernikov, temveč tudi drugih, ki živijo z nami. In so zdaj čisto drugačni do nas, papeža pa imajo celo rajši kot mi, saj vidijo, kako zna takšna avtoriteta, kot je on, pristopiti tudi k najbolj preprostemu človeku. Vidi se, da je to narejeno spontano. Zato mu želim, da bi še dolgo živel in veliko dobrega naredil za vse nas, predvsem pa nas naredil bolj prijazne in strpne.«

Kaj bi zaželeli vsem Slovenkam in Slovencem? Nenazadnje je za nami težko obdobje, srečevali smo se z različnimi krizami, ki jim še ni videti konca.

»Ko človek enkrat izkusi, kakšno je življenje v tujini, se toliko bolj zaveda, kako lepa in prijazna je naša Slovenija. Vsi skupaj bi si morali predvsem priznati, da nam gre kar dobro. Imamo domačo hrano in neoporečno vodo, obojega je celo v izobilju in se moramo bati, da ne bi pojedli in popili preveč. Sam želim izobilja vsem, in to v vseh oblikah. Predvsem pa tistim, ki želijo iz obupa zapustiti domovino, svetujem, naj trikrat premislijo in raje ostanejo doma. Naj poskusijo še enkrat in ostanejo.«