Morda vam je ušlo, a Slovenci smo dobili svetovne prvake v stepu. Tistem plesu, ki sta ga v 30. letih prejšnjega stoletja popularizirala ameriška igralca in plesalca Fred Astaire in Ginger Rogers, in tistem plesu, ki mu je prav zaradi tega karizmatičnega filmskega tandema velik del svojega življenja posvetil tudi Dušan Vodlan, športni direktor Plesnega kluba Lukec. Prav Lukec pa je tisti klub, ki se po novem lahko pohvali s svetovno zmago v stepu med članskimi skupinami, do katere so priplesali Sara Jurkas Omerzo, Dana de Costa, Brina Lukež ter Luka in Sebastijan Vodlan.
Slovenci z dvema Fredoma Astairoma
»Že nekaj let govorim, da smo boljši od Američanov. Oni so imeli enega Freda Astaira, mi imamo pa dva,« je nad uspehom kluba iz Krškega, v katerem se stepa in drugih plesnih zvrsti uči približno 200 članov, ponosen Dušan Vodlan, ki največje zasluge za zmago pripisuje disciplini, kondicijskim in psihološkim pripravam ter volji, želji in optimizmu plesalcev pa seveda talentu svojega sina, koreografa in trenerja Sebastijana Vodlana. »Sebastijan je vrhunski koreograf in trener. Step se da plesati na vsako glasbo, on pa se vživi v vsako glasbo in med ritmi išče določene korake, ki dodajajo draž. Step je v bistvu dodatno glasbilo, in to je Sebastijanova velika prednost, saj ima absolutni posluh in zna zelo dobro sestaviti pestre, vesele koreografije, medtem ko imajo nekateri, recimo Kanadčani, kar neke pogrebne. Mi smo veseljaki.«
»Če nisi pogumen in če ne verjameš v to, ne moreš doseči tega. Step mi je nekaj posebnega, zelo je treba biti natančen, muzikalen, zelo pomembna je interpretacija, vse se mora poklopiti,« še pravi oče Vodlan, ki vajeti počasi prepušča Sebastijanu, ki trenira člane kluba Lukec in ustvarja vse koreografije, ter mlajšemu sinu Luki, ki je bil poleg tega, da je bil tako kot brat del zmage med članskimi mladimi skupinami, še bronast v kategoriji solo članov. Tudi zaradi nadarjenosti brata trenerja, ki bi ga, pravi Luka, najbolje opisala beseda človeški: »In da je odprt, pripravljen prisluhniti, vedno je pripravljen na kompromise, zna pa tudi udariti po mizi. Skratka, da je strog takrat, ko mora biti.«
Plesalci stepa so tudi glasbeniki
Starejši sin Sebastijan se je s stepom začel ukvarjati, ko je »izgubil« plesalko v latinskoameriških plesih, tako kot očetu pa so tudi njemu veter v krila dajali filmi: »Filmi so nam bili vedno vzor, kako in kaj ustvarjati v tem poslu, in motivacija, da si se napolnil z energijo in dobil kako idejo,« pravi Sebastijan Vodlan in dodaja, da so plesalci stepa tudi glasbeniki. »Imeti moramo posluh in zelo razvit občutek za ritem, za glasbo, vse to pa je treba učencem posredovati, kot bi to storil učitelj glasbe. S stepom plesalci, kot pravi 33-letni koreograf, ustvarjajo dodatek h glasbi, lahko plešejo po njej, lahko pa ji dajejo kontra in razvijejo novo. »Kot koreograf vedno iščem pesem, ki mi omogoča dodajanje zvokov. Lahko je bolj inštrumentalna, lahko pa je inštrumentov manj in si dodaten inštrument ti. Vedno iščeš luknje, da jih dodatno zapolniš,« opisuje svoje delo, ki se je na svetovnem prvenstvu v Riesi v Nemčiji, kjer je tekmovalo 27 skupin z vsega sveta, obrestovalo v različnih kategorijah, sploh pa, kot že rečeno, v kategoriji članskih malih skupin, kjer je peterica plesalcev prepričala s stepom na pesem Happy skupine C2C. »V finalu smo bili dve ameriški skupini, ena švicarska, hrvaška, slovenska in avstralska,« konkurenco opisuje Sebastijan. Za konec pa skoraj nejeverno pripomni: »To je res vrhunsko, jaz še nisem čisto dojel, kaj se je zgodilo.«
