Mestne oblasti so v torek zvečer zaradi hudega smoga prvič razglasile rdečo, najvišjo stopnjo alarma. Uradna kitajska letvica onesnaženosti zraka ima štiri stopnje, rdečo, oranžno, rumeno in modro. Rdečo stopnjo razglasijo, če smog več kot tri dni presega vrednost 200 mikrodelcev na kubični meter. Veliko ljudi spremlja tudi ameriško lestvico onesnaženosti, ki je dosegljiva na internetnih straneh ameriškega veleposlaništva v Pekingu. Po vsem mestu je zadnje tri dni zaudarjalo po slabo izgorelem premogu. Vonj mi je znan, saj smo podobno zadušljiv zrak pred mnogimi leti pozimi dihali tudi v naših krajih. Onesnaženost je vidna povsod; celo vodne kaplje na tleh v domači kuhinji se obarvajo črno, ko se posušijo. Premog je na Kitajskem še vedno glavni energetski vir, čeprav naj bi se lani njegova potrošnja prvikrat doslej zmanjšala. Vendar pa kitajske statistike niso posebej zanesljive. Smog se je po uradnih podatkih začel letos hitro zmanjševati. V 74 velikih kitajskih mestih so lani na primer zabeležili 60 odstotkov več dni brez smoga kot prejšnje leto oziroma skupaj 241 dni. Kot bi klicali nesrečo, smo nedavno s kitajskimi prijatelji razpravljali o tem, da je v Pekingu spet videti modro nebo in da je onesnaženost zraka bistveno upadla. Kljub temu po uradnih statistikah samo dobrih 10 odstotkov prebivalcev Kitajske diha ustrezen zrak.
Drugi val jesenskega smoga, ki je v torek zavil Peking v rumenkasto strupeno prašno meglo, se je v četrtek zjutraj razkadil skoraj do ure natančno glede na napovedi vremenoslovcev. Šole so spet odprli, za osebne avtomobile z bencinskimi in dizelskimi motorji ne velja več sistem par-nepar, ulice so se napolnile z ljudmi, 2100 podjetij, ki so morala zaradi onesnaževanja zapreti proizvodnjo, pa spet obratuje. Ker so med glavnimi viri onesnaženja, je zato samo vprašanje časa, kdaj bo Peking znova zajel hud smog. S tem problemom se poleg Pekinga na severovzhodu Kitajske soočata še pristaniško mesto Tianjin in pokrajina Hebei, kjer deluje velik del kitajske težke industrije. Na širšem območju, ki se spopada s smogom, živi okoli 300 milijonov ljudi.
Dovoljeni bodo bankroti
Oblasti so na teren poslale več kot tisoč inšpektorjev, policisti pa so kaznovali skoraj 4000 voznikov, ki niso upoštevali prepovedi vožnje po sistemu par-nepar. Ceste so bile veliko bolj prazne kot ponavadi, saj je bila na njih samo polovica vozil, ki naj bi jih bilo skupaj sicer okoli 6 milijonov. Oblasti razmišljajo tudi o uvedbi posebne takse za vožnjo po središču mesta, okoljevarstveniki pa predlagajo, da bi v roku petih do sedmih let po središču lahko vozila samo vozila na električni pogon oziroma hibridi. V mestnem prometu bodo poslej kupovali samo še vozila na električni pogon. Do leta 2022, ko bodo v Pekingu zimske olimpijske igre, naj bi mesto spet postalo zeleno v vseh pomenih te besede.
Oblasti so tudi zaradi naraščajočega javnega pritiska nedavno napovedale, da naj bi do leta 2020 za 60 odstotkov zmanjšali izpuste toplogrednih plinov, kar pa strokovnjaki sprejemajo s skepso. Vprašanje smoga je postalo tudi pomembno politično vprašanje, ki vse bolj skrbi politične veljake. To potrjuje tudi dejstvo, da na primer predsednik Ši Džinping vsak dan, takoj ko vstane, najprej preveri onesnaženost zraka. Smog bi lahko takoj odpravili, tako kot so ga na primer septembra, v času velike vojaške parade ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne, ko so za skoraj teden dni ustavili obratovanje večine tovarn. A da bi jih povsem zaprli, je praktično nemogoče, na cesti bi namreč ostalo na milijone delavcev. Onesnaženost zraka letošnjo jesen kljub padanju gospodarske rasti narašča tudi zato, ker se vse več podjetij sooča s hudimi finančnimi težavami in v boju za preživetje vse manj upoštevajo minimalne okoljske standarde. Doslej je vlada s subvencijami ohranjala pri življenju velika javna podjetja, ki so poslovala z izgubo in ustvarjala velike presežke proizvodnje, kar velja posebej za železarne in cementarne.
Oblasti, ki so napovedale prehod iz ekstenzivne v intenzivno fazo razvoja industrije, so začele po eni strani združevati velika nekonkurenčna podjetja in ohranjati pri življenju njihova zdrava jedra, kar se sliši zelo domače, po drugi strani pa bodo prvikrat od ustanovitve LR Kitajske začeli dopuščati tudi njihov bankrot. Dosedanji hiter gospodarski razvoj Kitajske je slonel predvsem na poceni mladi delovni sili in energiji, pridobljeni iz premoga. Cena delovne sile zaradi gospodarskega napredka in staranja prebivalstva, ki je posledica dolgoletne politike enega otroka, hitro narašča, premog, iz katerega še vedno pridobijo 66 odstotkov vse energije, pa je vir hudega onesnaženja ozračja. Drug pomemben vir onesnaženja so podjetja, ki se niso uspela modernizirati in uporabljajo zastarelo tehnologijo. Četudi je Kitajska od lani na čelu držav, ki največ vlagajo v obnovljive vire energije, in gradi rekordno število jedrskih central, se zaradi ogromne porabe energije stanje še dolgo ne bo izboljšalo. V tem trenutku na Kitajskem iz sončnih celic pridobijo samo 2 stotinki električne energije, iz turbin na veter pa 3 desetinke, kar so zanemarljive vsote. Do leta 2020 naj bi po vladnih načrtih na Kitajskem 15 odstotkov vse potrebne energije pridobili iz obnovljivih virov, do leta 2030 pa 20 odstotkov. Na dlani je torej, da se era premoga na Kitajskem še dolgo ne bo končala.
Kitajski politiki so sicer obljubili, da bodo do leta 2030 za 45 odstotkov zmanjšali izpuste toplogrednih plinov glede na leto 2005, vendar pa, kot poudarjajo kritično razpoloženi strokovnjaki, nihče ne ve natančno, kakšni so bili izpusti leta 2005. Poraba energije se je v zadnjih sedmih letih povečala za 45 odstotkov. Po drugi strani je v obdobju od leta 2010 do 2014 za več kot 13 odstotkov padla poraba energije na enoto družbenega produkta, kar dokazuje, da kljub vsem težavam učinkovitost ekonomije narašča oziroma da je v teku proces njenega prestrukturiranja.
Energija je bistveni element, ki neki družbi omogoča hiter napredek. Kitajski je uspelo v zadnjih tridesetih letih potegniti iz revščine več kot 700 milijonov ljudi. V skladu z novim petletnim razvojnim planom, ki bo začel veljati prihodnje leto, naj bi do leta 2020 revščini pobegnilo še okoli 70 milijonov ljudi, in sicer tistih, ki po kitajskih standardih sodijo v skupino najbolj revnih. Po standardih svetovne banke je takšnih sicer najmanj še enkrat toliko. Energija, kakršnakoli, je torej nujni pogoj napredka. S tem dejstvom se ne sooča samo Kitajska, v še hujših škripcih glede tega je na primer sosednja Indija. Zrak v New Delhiju je celo bolj zadušljiv kot v Pekingu, razlika je le v tem, da na Kitajskem izvajajo potrebne reforme, v Indiji pa se stvari ne premaknejo nikamor.
Bogati zapuščajo Peking
Ker se bo Peking očitno še dolgo soočal s smogom, so se pojavili predlogi, da bi eno od gora severno od Pekinga, visoko 1200 metrov, preprosto odstranili in tako ustvarili prepih skozi umetno ustvarjeno dolino, ki bi pregnal smog. Ta naj bi bil namreč tudi posledica obširnega pogozdovanja v zadnjih desetletjih, ki je zaustavilo vetrove okoli Pekinga. A okoljevarstveniki opozarjajo, da bi s tem futurističnim projektom, šlo naj bi za eno največjih zemeljskih del doslej, naredili več škode kot koristi. Severni vetrovi namreč v Peking pogosto prinašajo tudi pesek oziroma prah iz puščave Gobi, ki se širi, njeno širjenje pa poskušajo zaustaviti s pogozdovanjem in preusmerjanjem rek z juga na sever. Po umetno ustvarjenem lijaku naj bi v Peking s severa prišlo še več prahu, zato s tem projektom verjetno ne bo nič.
Prebivalci Pekinga se sicer v zadnjih dneh vse bolj sprašujejo, ali bodo »prašni dnevi« postali stalnica. V nekaterih šolah so se na primer že začeli pripravljati na to, da bodo v dneh, ko bodo oblasti spet razglasile rdeči alarm in zaprle šole, za učence prek interneta organizirali pouk na daljavo. Bogati sloji so začeli zapuščati Peking, prvikrat pa se je pojavil tudi pojem »okoljsko begunstvo«. Če se razmere ne bodo izboljšale, bodo namreč ljudje začeli množično zapuščati onesnažene kraje. V Pekingu in okolici strmo narašča število rakavih obolenj, posebej na pljučih, pa tudi število srčnih bolezni. Nekatera tuja podjetja, zlasti japonska in skandinavska, so svojim zaposlenim na tem območju začela izplačevati 20-odstotni okoljski varstveni dodatek, kar spominja na vojne dodatke.
Ironija usode je, da je prvi val smoga Peking zajel prav v trenutku, ko je kitajski predsednik Ši Džinping na okoljski konferenci v Parizu napovedal, da bo Kitajska energično zmanjšala izpuste toplogrednih plinov. Očitno bo tudi konec konference v Parizu v znamenju tega vprašanja. Vremenoslovci namreč napovedujejo, da bo tretji letošnji hud naval smoga zajel severovzhodne predele Kitajske v soboto in nedeljo. Črni premogov prah, ki je zakril kitajska mesta, je sprožil val črnega humorja pa tudi črnih misli. Po znani popevki Franka Sinatre New York, New York je pred dvema letoma nastala popevka Peking, Peking, ki opeva lepote kitajskega glavnega mesta. Pred dvema dnevoma je dobila novo vsebino: Kdo išče smog, kdo ga diha, kdo živi v smogu in kdo od njega umira? (https://www.youtube.com/watch?v=zHqoYLpR8Ks).
