Po skoraj sedemnajstih letih, odkar je oblast v Venezueli prevzel karizmatični Hugo Chavez, in tri leta po njegovi smrti oblast v z nahajališči nafte najbogatejši državi prevzemajo konservativci. Sedanji predsednik države Nicolas Maduro, ki mu je bila zaupana dediščina chavizma oziroma tamkajšnje specifične socialistične revolucije, je takoj po objavi delnih rezultatov parlamentarnih volitev priznal poraz.
»Tu smo z moralo in etiko, da priznamo za nas neugoden rezultat,« je dejal v nagovoru sodržavljanom, ko je volilna komisija objavila, da je opozicijsko koalicijsko omizje za demokratično enotnost osvojilo 99 parlamentarnih sedežev, socialisti pa več kot polovico manj, in sicer 46. Preostanek sedežev v 167-članskem parlamentu takrat še ni bil razdeljen, opozicija pa je pričakovala, da bo na koncu imela 113 sedežev in s tem potrebno dvotretjinsko večino, nujno za posege v pomembne institucije oblasti, kot so sodišča in volilna komisija. Skoraj zagotovo bo sprožila postopek za odpoklic predsednika Madura, kar ji omogoča tudi veljavna ustava. Ta je bila spremenjena na začetku Chavezove vladavine leta 1999, vsebuje pa določilo, po katerem je ob zadostnem številu zbranih podpisov (trenutno je to štiri milijone) mogoče po polovici predsednikovega mandata na referendumu odločati o njegovem odpoklicu.
Stolček se maje tudi Maduru
Maduro bo tretje leto šestletnega predsednikovanja sklenil aprila prihodnje leto, glede na to, da je bil izvoljen z najtesnejšo in za mnoge tudi sporno večino (50,6 proti 49,1 odstotka, kolikor je prejel njegov tekmec Henrique Capriles Radonski), pa verjetnosti, da bi dobil referendumsko podporo tako kot njegov predhodnik Chavez leta 2004, skorajda ni. Ulice glavnega mesta Caracasa je takoj po objavi volilnega rezultata preplavila množica privržencev opozicijske koalicije, sprožili so se ognjemeti, na trgu, ki je bil prizorišče lanskih nasilno prekinjenih protivladnih demonstracij, pa je manjša skupina ljudi med nazdravljanjem s šampanjcem zažigala značilne rdeče srajce, ki so postale znamenje Chavezovega socializma.
Vladajoča združena socialistična stranka je medtem potihoma odpovedala sprejeme po volitvah, na katerih je dokaj naivno pričakovala ugodnejši izid, čeprav so predvolilne ankete že nakazovale gladko zmago opozicije. To je Maduro pripisal »triumfu gospodarske vojne«, ki so jo nasprotniki bolivarske revolucije vodili proti vladi s sabotiranjem državne ekonomije. Ta se je sicer znašla v težavah zaradi svoje skoraj popolne odvisnosti od naftnih prihodkov po drastičnem padcu cen na svetovnem trgu, ki je imel za posledico splošno pomanjkanje potrošniških dobrin – od mleka do toaletnega papirja. »Venezuelcem je dovolj posledic neuspehov. Želijo spremembe in te se začenjajo danes,« je po volilni zmagi dejal vodja opozicijskega omizja za demokratično enotnost (MUD) Jesus Torrealba, ki je bil v mladih letih aktiven član tamkajšnje komunistične partije, pozneje pa profesor na pedagoškem inštitutu in novinar. Pred 15 leti je ustanovil združenje Sosedski radar, ki je promoviralo socialno delo v glavnem mestu, generalni sekretar MUD pa je postal lani.
Navkljub bojazni, da bi na volilni dan lahko prišlo do neredov, so volitve potekale mirno, mnogi volilci pa so se v vrsto postavili še pred zoro in nato doma čakali na rezultat. V pričakovanju zmage nad socialisti so skupine opozicijskih privržencev pred volišči pričakale nekatere guvernerje iz vrst vladajoče stranke in jih izžvižgale, tak sprejem pa je na volišču doživel tudi Chavezov brat Adan, guverner venezuelske zvezne države Barinas.
