»Naša tožilstva do sovražnega govora niso le premila, ampak je njihova politika pregona na tem področju že v temelju zgrešena. Ima povsem napačne teoretične temelje, je v bistvu celo v nasprotju z ustavo.« S temi besedami se je pred dnevi na Dnevnikov članek, v katerem je odvetnik Rok Čeferin izpostavil, da ima slovensko tožilstvo premil odnos do avtorjev sovražnega govora, odzval nekdanji ustavni sodnik Matevž Krivic. Da je protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti, slovenska ustava določa v svojem 63. členu.
Tožilci zanikajo sovražni govor
V uradu generalnega državnega tožilca Zvonka Fišerja na očitke odgovarjajo, da pojav izražanja nestrpnosti, ki smo mu v zadnjem času priče in ki se v javnosti označuje z imenom sovražni govor, presega okvire kazenskega prava. »Veljavna kazenska zakonodaja ne pozna kaznivega dejanja sovražnega govora. Kot kaznivo je v 297. členu kazenskega zakonika določeno zgolj javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti. Posplošena razprava o pregonu sovražnega govora zato ni na mestu, ker se pojem sovražnega govora v pomembni meri nanaša na pojave, ki niso kazniva dejanja in kot taki ne sodijo v pristojnost državnih tožilstev,« so prepričani.
Po podatkih, ki so nam jih posredovali iz urada generalnega državnega tožilca, je tožilstvo v zadnjih petih letih prejelo 205 ovadb za kaznivo dejanje javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti, 49 pa si jih je »prislužilo« obtožni akt ali predlog za vzgojni ukrep oziroma kazen. Na drugi strani je bilo na sodiščih med letoma 2011 in 2015 izrečenih 22 obsodb in devet vzgojnih ukrepov za kazniva dejanja, za katera je sicer predvidena kazen zapora od dveh do petih let.
Pravosodni minister je kritičen
»Odločitev o kazenskem pregonu sprejme pristojni državni tožilec, ki je pri tem samostojen, vezan na ustavo in zakon. Pričakovanja javnosti ali ocenjevanje njenega odziva ne more biti merilo za odločanje o pregonu, temveč mora ta vedno temeljiti zgolj in izključno na ugotovitvi o obstoju zakonskih pogojev za pregon,« pojasnjujejo na tožilstvu, tudi glede primera Sebastjana Erlaha, ki je pozival k streljanju beguncev. Ob tem še navajajo, da je kazenska represija skrajno sredstvo, ki ga ima država na voljo za reagiranje na neželene družbene pojave, in je zato omejena na najhujše primere. »To seveda ne pomeni, da je vse, kar ne doseže kriterijev kaznivosti, tudi sprejemljivo.«
O ukrepanju proti sovražnemu govoru na spletu so pred dnevi v Bruslju razpravljali tudi pravosodni ministri EU. Da je bil v pogovorih s ključnimi ponudniki internetnih storitev, kot sta facebook in twitter, storjen precejšen korak naprej, je zagotovil minister Goran Klemenčič. Spomnimo, da facebook bivšima poslancema Zmagu Jelinčiču in Pavlu Ruparju zaradi nestrpnih in sovražnih izjav do beguncev celo zaklenil oziroma izbrisal profila. Po Klemenčičevih besedah je sicer Slovenija na repu glede odzivnosti na sovražni govor, kljub temu da je ena redkih držav, ki ima prepoved sovražnega govora zapisano v ustavi. Minister je ob tem še poudaril, da bi se lahko marsikaj storilo tudi s pomočjo prekrškovnega prava, če bi internetu priznali naravo javnega prostora. Nemške oblasti so Berlinčana, ki je nedavno na facebooku sporočal, kako bi za manjšine vnovič odprl plinske celice, na primer kaznovale s 4800 evri globe.
