Kako doseči dobro zdravje, je odvisno od številnih dejavnikov, a v veliki meri tudi od sistema zdravstvenega varstva. Ti se po svetu med seboj razlikujejo v več točkah, kot so dostopnost do storitev oziroma vključenost prebivalstva v programe javnega zdravstvenega sistema, financiranje in upravljanje področja, organiziranost itd. V najširšem smislu ta sistem obsega vsa področja življenja, ki vplivajo na zdravstveno stanje prebivalstva. Ne glede na velike razlike v opredeljevanju sistema in njegovih sestavnih delov je vsem skupna težnja po doseganju večje zdravstvene in z njo povezane socialne varnosti, s tem pa tudi kakovosti življenja in neodvisnosti od pomoči drugih. Ker pa gre za sistem, ki je močno podvržen vplivom iz ekonomskega, družbenega in naravnega okolja, se mora tudi sam spreminjati in prilagajati novim potrebam, zahtevam in izzivom. Slednjega se premalo zavedajo mnogi, ki predlagajo »reforme« sistema, a pri tem vidijo le zdravstveno dejavnost, njene zmogljivosti in zlasti nekatere profile zdravstvenih delavcev ali morda še zdravstveno zavarovanje.
Pri nas je v veljavi sistem oziroma ureditev področja zdravstvenega varstva, ki je bila uzakonjena pred 24 leti. Vmes je bilo sprejetih nekaj manjših sprememb, ki za sistem kot celoto niso bile posebej pomembne. Nehote se lahko vprašamo, ali je ureditev, ki je bila uvedena pred več kot dvema desetletjema, tako dobra, da je ni treba spreminjati, ali pa so spremembe tako zahtevne, da se jih nobena vlada doslej ni upala lotiti, ker za to ni imela znanja, ljudi in volje. Ne glede na odgovore veliko dejstev govori za to, da je naš sistem zdravstvenega varstva potreben resnih sprememb. Za to ni treba posebnih analiz in tujih ekspertov. Zadoščalo bi, če bi pogledali, kako se je prebivalstvu poslabšala dostopnost do zdravstvenih storitev, kako se podaljšujejo čakalne dobe, vse bolj razširja nelegalno samoplačništvo in kakšni so zapleti z vodenjem, upravljanjem in financiranjem sistema kot celote ter na ravni javnih zdravstvenih zavodov. Na vse te pojave ni zadovoljivega oziroma ustreznega ukrepanja ne s strani ministrstva niti Zavoda za zdravstveno zavarovanje ali morda tudi strokovnih zdravstvenih organizacij, ki vsi prelagajo odgovornost drug na drugega, posledice pa smatrajo za povsem normalen pojav.
Če se bodo taki trendi nadaljevali, čez nekaj let ne bo več nihče deležen potrebne zdravstvene obravnave brez večtedenske ali celo nekajmesečne čakalne dobe, tudi ko bi bila ta nujna ali pa dosegljiva le ob plačilu storitev iz lastnega žepa. Če bi povprašali ljudi, kaj si mislijo o tem, bi bil odgovor povsem jasen in preprost. Ni dvoma, da je potrebna celovita in takojšnja reforma sistema, ki bo naravnana na potrebe ljudi, na zagotavljanje njihove večje zdravstvene varnosti ter na večjo učinkovitost, uspešnost in racionalnost javne zdravstvene dejavnosti. Nekatera dejstva glede čakalnih dob so namreč povsem nerazumljiva. Kako na primer se lahko podaljšajo čakalne dobe na neko preiskavo v enem letu za 10, 20 ali več odstotkov, čeprav ostaja število zavarovancev nespremenjeno in čeprav ni prišlo do nobenih izjemnih razmer (epidemije, elementarne nesreče ipd.). Vsa ta področja bi morala zajeti analiza razmer ali bolje sistema zdravstvenega varstva, za katero ne bi potrebovali tujih ekspertov, ampak ljudi, ki poznajo našo (ne)urejenost, razmere in probleme.
Analize, ki so jih o našem zdravstvenem sistemu pripravili tujci, odkrivajo veliko slabih pa tudi dobrih ali vsaj sprejemljivih podatkov o našem zdravstvenem stanju. To velja za kazalce zdravstvenega stanja, za razvitost oziroma oziroma strukturna razmerja med zdravstvenimi zmogljivostmi na posameznih ravneh dejavnosti ter za finančna vlaganja v sistem. To so zanimivi podatki, a bi do njih lahko prišli sami oziroma institucije, ki so tako in tako zadolžene, da statistično in strokovno spremljajo ta področja. Te podatke spremlja že vrsto let Nacionalni inštitut za javno zdravje, v veliki meri tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije in Statistični urad RS. Nekdo bi jih moral le združiti. Podatki o drugih državah EU ali širše pa so tako in tako vsakomur dosegljivi na spletnih straneh.
Če smo si s temi analizami postavili ogledalo in ugotovili slabosti v našem sistemu, smo morda naredili prvi korak k potrebnim spremembam. V teh analizah pa ni odgovorov na ključna vprašanja, kako spremeniti, posodobiti in izboljšati naš sistem zdravstvenega varstva. Analizam, ki so jih pripravili vidni in spoštovani tuji strokovnjaki, ne gre oporekati. Toda njihove analize in ocene se nanašajo predvsem ali izključno na nekatera dejstva, kot so na primer kazalniki zdravstvenega stanja, razvitost zdravstvenih, predvsem kadrovskih zmogljivosti in deloma financiranja področja iz javnih finančnih sredstev. Manjkajo pa analize oziroma ocene zakonske oziroma sistemske ureditve področja, in kaj bi bilo v tem pogledu treba predrugačiti ali na novo urediti. Od analize bi pričakovali vsaj globalne usmeritve, kako in kakšne spremembe moramo vnesti v sistem, da bo učinkovitejši in uspešnejši pri doseganju boljšega zdravja in zadovoljstva ljudi. Ker tega ni in ker tovrstnih predlogov ni zaznati niti s strani zakonodajalca, se v »prazen prostor« vsiljujejo razne interesne skupine s svojimi zamislimi reforme.
Nekatere od teh se zavzemajo za večjo privatizacijo izvajalcev, druge za večjo vlogo zasebnih zavarovalnic, za decentralizacijo obveznega zdravstvenega zavarovanja in ustanovitev več javnih zavarovalnic ter uvedbo »konkurence« med njimi, pa za drugačen način zagotavljanja zasebnih sredstev v sistemu itd. Spet tretje želijo uvesti delitev pravic zavarovanih oseb na dve »košarici«, s čimer bi omejili solidarnost le na eno od njih, druga pa bi bila podvržena načelom zasebnih zavarovanj ali celo samoplačništva. Skoraj nobena pa ne postavlja v ospredje zavarovancev in njihovih potreb ter ureditve solidarnosti oziroma vzajemnosti v novih razmerah. Nobena ni povprašala ljudi, kakšno zdravstveno varnost in zavarovanje si želijo, čeprav gre za področje, ki je namenjeno ljudem in ne le ali samo izvajalcem zdravstvenih storitev, posameznim interesnim skupinam ali morda celo političnim strankam.
Ob resnem pristopu k spremembam bi morali postaviti v ospredje temeljna vprašanja sistema in zakonskih ureditev njegovih sestavin. Že upravljanje sistema kot celote samo po sebi kliče po prenovi. Dandanes se v teoriji, še mnogo bolj pa v praksi nenehno mešajo pooblastila in odgovornosti države, nosilca obveznega zavarovanja, zdravstvenih zbornic in združenj, kar se vidi na primer pri odločanju o mreži javne zdravstvene dejavnosti, razmejitvi javne in zasebne dejavnosti, financiranju javnega zavarovanja ter izvajalcev zdravstvenih storitev in še kje. Razvoj zdravstvenih zmogljivosti poteka nenačrtno ali glede na ambicije posameznikov, posameznih skupin ali okolij, ne da bi pri tem upoštevali potrebe ljudi, ekonomske možnosti države, načela racionalnosti itd. Mreža javne zdravstvene dejavnosti je takšna, kot je bila v grobem zastavljena pred skoraj 40 leti, čeprav je vmes prišlo do vrste sprememb, ki bi same po sebi narekovale spremembe tudi v zdravstvenih dejavnostih. Nimamo jasne strategije razvoja področja in ne določenih prioritet ali pa jih ne upoštevamo. Imamo težave s financiranjem sistema in izvajalcev, a nobenega resnega predloga o rešitvah težav.
Prav v zvezi s tem so potrebne spremembe tudi v obveznem in zasebnem zdravstvenem zavarovanju. A o tem v idejah o reformi ni najti nobenega konkretnega predloga, razen ideje o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, pri čemer ne vemo, s čim in katerimi sredstvi ga bomo nadomestili. Dejstvo je, da Zavod za zdravstveno zavarovanje že zdavnaj več ni tisto, za kar je bil ustanovljen in kar v tujini predstavljajo bolniške blagajne kot avtonomne javne blagajne z jasnimi pooblastili in pristojnostmi. Danes o pretežnem delu vprašanj, o katerih v socialnih zdravstvenih zavarovanjih po Evropi odločajo tisti, ki plačujejo prispevke (delodajalci, delojemalci), odloča vlada. Toda zakaj potem sploh potrebujemo Zavod za zdravstveno zavarovanje? Takih in podobnih sistemskih vprašanj je cela vrsta, a v analizah ali predlogih sprememb o njihovem reševanju ni zaslediti usmeritev, kaj šele možne rešitve za izboljšanje ali sodobno ureditev stanja. Tako se zdi, da smo z reformo sistema zdravstvenega varstva ne na začetku, ampak še daleč od tega.
Mag. MARTIN TOTH