Kitajska je v tem tednu vknjižila pomembno politično in ekonomsko zmago, saj je kitajski juan tudi uradno postal ena izmed petih največjih svetovnih valut. Mednarodni denarni sklad (IMF) je namreč v ponedeljkovih večernih urah sporočil, da bo kitajska valuta z oktobrom prihodnje leto postala del finančnega instrumenta posebnih pravic črpanja (angl. SDR), s čimer bo dobila status svetovne rezervne valute.
Revolucije na valutnih trgih kljub temu ne gre pričakovati, saj novi status juana najverjetneje še precej časa ne bo povzdignil nad dolar ali evro. Si pa v Pekingu seveda obetajo, da bo uvrstitev juana v SDR, ki pomeni neke vrste priznanje kitajskim reformam finančnih trgov in načina upravljanja z valuto, okrepila priljubljenost juana med vlagatelji in mednarodnimi podjetji.
Kaj je SDR?
SDR, ki je nekakšna košarica valut, bo od prihodnjega oktobra sestavljen iz ameriških dolarjev (41,73 odstotka), evrov (30,93 odstotka), juanov (10,92 odstotka), japonskih jenov (8,33 odstotka) in britanskih funtov (8,09 odstotka).
V svojem bistvu ima dve funkciji. Lahko služi kot likvidnostna rezerva za države članice IMF. Spomnimo, kako si je Grčija iz svojega računa SDR junija letos izposodila 650 milijonov evrov sredstev, s katerimi je poplačala terjatev, ki jo je do nje imel prav IMF, in se tako tudi izognila bankrotu. Druga funkcija SDR pa je hranilec vrednosti. Leta 1969, ko je bil uveden, je bila njegova vrednost določena pri 88,87 odstotka vrednosti unče zlata (31 gramov). Danes določa njegovo vrednost košarica valut, kateri se s prihodnjim letom pridružuje juan.
Na žalost Kitajcev SDR ni široko sprejeta plačilna valuta, kar bi pomenilo, da bi morali svetovni trgovci zaradi poteze IMF začeti na veliko kupovati juane, da bi se zavarovali pred valutnimi tveganji. SDR se kot plačilno sredstvo danes uporablja zgolj pri plačilu pristojbine za plovbo prek Sueškega prekopa in nekaterih storitev Universal Postal Uniona, poštne agencije Združenih narodov. Cena transporta kilograma težke pošiljke med državami, vključenimi v sistem, je letos 2,36 SDR – en SDR je bil včeraj vreden okoli 1,3 evra.
Vključitev juana v elitni klub petih svetovnih valut, za katerega je Peking močno lobiral že pred petimi leti, je tako predvsem simbolne narave, se strinja večina strokovnjakov. Valute, ki postanejo del SDR, morajo namreč ustrezati določenim merilom. IMF-prikimavanje juanu tako svetovnim trgom sporoča, da je kitajska valuta dovolj likvidna, stabilna in pa predvsem dovolj varna, da jo lahko države ali njihove centralne banke uporabljajo kot rezervno valuto. Dovolj zgovoren je že podatek, da je bila juanu v SDR dodeljena večja utež kot japonskemu jenu in britanskemu funtu, kar ni presenečenje ob dejstvu, da je kitajsko gospodarstvo trgovska velesila, ki je že lep čas na drugem mestu po velikosti.
Toda članstvo v SDR bo bržkone pomenilo, da bo morala kitajska centralna banka (PBOC), katere dejanja bodo poslej še bolj na očeh mednarodne javnosti, nadaljevati ali celo okrepiti ukrepe za liberalizacijo valutnega in finančnega trga. In če ji ne bo uspelo krepiti transparentnosti in izvajati potrebnih reform, se lahko zgodi, da bo IMF juan izključil iz SDR. Posledice tega bi bile precej hujše kot koristi, ki jih pričakujejo Kitajci. jb
