Obenem se zaostrujejo tudi verbalne izjave. Že pred leti je takratni predsednik vlade izjavil, da se je policijski sindikat pred osamosvojitveno vojno bolj ukvarjal s pripravo na stavko policistov kot s pripravami na osamosvojitveno vojno. Kdo je takrat prvi stal na braniku domovine, vemo, mar ne!? Sedanji predsednik pa je stavko označil za sramotno in izsiljevalsko. Če take izjave razumemo zgolj kot del slovenske pravdarske folklore, bi se lahko le nasmehnili. Žal pa je v naši politični praksi sposobnost prisluhniti pametnim ljudem, ki se ne strinjajo s tabo, redka vrlina – a predsedniki vlad bi jo morali imeti. Take neumestne in infantilne prakse med politiko in policijo ustvarjajo neugodno ozračje za reševanje pomembnih vprašanj policijskega dela: od mnogih poskusov vplivanja na policijsko strokovno avtonomijo, podcenjevanja policijskega dela, do slabega in nepopolnega plačnega sistema in raznih delovnih bonitet policistom. Zgodovina se ponavlja: v okviru izključujočih in težkih besed do še vedno neurejenega statusa policistov.
Ne spuščamo se v posamezne številke in plačne izračune, vendar za ilustracijo moramo navesti dejstvo (povzemamo po časopisu Delo z dne 28. novembra 2015), da je povprečna letna bruto plača policista z vsemi dodatki 18 odstotkov nižja od povprečne letne bruto plače v državi, kar nas med 12 primerljivimi državami v EU uvršča na zadnje mesto. Ta podatek je refleksija naše politike in stanja duha v njej, v smislu razumevanja policistov kot enega najpomembnejših stebrov varnosti v državi, na katero smo še vedno vsi ponosni. Do kdaj še?
Zato je plačni sistem treba prenoviti, ker prinaša polno nepravilnosti, neusklajenosti in celo neumnosti. Ob tem opozarjamo, da vseh raznolikih javnih uslužbencev pač ni mogoče zbasati v eno plačilno vrečo, ki je na neki način popolna uravnilovka, saj poskuša poenotiti tiste poklice, ki zahtevajo tako rekoč vseživljenjski angažma, konkretne nevarnosti za življenje, različne omejitve…, kot tiste, ki niso podvrženi nobenim tveganjem in so omejeni na urejen uradniški delovni čas in zato nastajajo permanentne težave, ki se enkrat pri eni in drugič pri drugi skupini javnih uslužbencev kažejo v obliki stavk. Zato bo vlada morala slej ko prej ugrizniti v to kislo jabolko, sicer je vse skupaj le občasno gašenje požara, po katerem vedno ostane še kup vroče žerjavice.
Mogoče so prvi koraki v to smer bodoča srečanja med vladno pogajalsko skupino in policijskima sindikatoma, kar toplo pozdravljamo. Če se je politika v zadnjih letih poenotila vsaj v tem, kakšno policijo si želimo, se lahko poenoti tudi zdaj – koliko denarja naj namenimo za njeno normalno delovanje, katerega bistveni del so tudi »normalne« plače. Policisti so vedno delili usodo z državljani in razumeli razna ekonomska nihanja, finančne prioritete in zategovanje pasu. Dovolj pa imajo praznih in pritlehnih obljub o finančnih nebesih, ki nas čakajo v prihodnjih letih, ko bodo končno dobili znosne plače. Na take floskule ne smejo več pristajati, pri podpisovanju obljub vlade pa naj upoštevajo arabski pregovor: zaupaj Alahu, kamelo pa le imej na povodcu.
Slovenska policija do danes še ni padla na izpitu iz nalog zaščite državljanov in države. Zato podpiramo tako stavko, ki ne bo škodovala varnosti državljanov, ki večinsko simpatizirajo z zahtevami policistov. Vsi skupaj se moramo zavedati, da svet pada s tečajev, da je svetovni družbeni red krivičen in konfuzen ter povzroča vedno več napetosti, ki se kažejo tudi v terorizmu, begunski problematiki, plenjenju bogastva ozkih elit, nasilni kriminaliteti in mnogih drugih odklonskih pojavih. In prav zato potrebujemo efektivno in nadzorovano policijo, ki jo sestavljajo predani in zadovoljni policisti, ne pa osebki, ki jih je politika odložila na oddelku za najdene predmete.
Jakob Demšar, predsednik Društva kriminalistov Slovenije