Zborovanje ptic je predstava čistega minimalizma, skorajda brez rekvizitov, v goli prisotnosti teles, preprostega, a ne popreproščenega izraza, prebrisano iskriva in duhovita ter ustvarjalno razbremenjena dramske strogosti, predvsem pa z zvrhano mero uprizoritvenega entuziazma mlade ekipe. Na ravni vsebine in forme išče smisel v tukaj in zdaj. Zborovanje ptic ne zahteva pretenciozne in v nebo leteče rešitve, ampak bistroumno opozarja na odgovore pred nami, v nas, gotovo pa med nami; ne zgolj v igralski in gledalski, ampak v gledališki skupnosti. Tej se predstava približa skozi zgovorno, celo sproščeno igrivo ozračje, vse pa stavi na golo »igro« in igralce ter moč složne pripadnosti kolektivni igri. Režiserkina estetska pozicija še vedno črpa iz oblasti prepoznavnih gledaliških prijemov, a celovito in intrigantno nadaljuje razvijanje lastnega tematiziranja gledališkega medija in človeške družbe.
Tokratno Zborovanje ptic v adaptaciji Jean-Clauda Carrièrja je mogoče motriti avtonomno, stran od slavnih uprizoritev ali od izvornega konteksta te v osnovi sufijske pesnitve Farida ud-Din Attarja iz 12. stoletja. Brskanje po mistični globini islama in njegovih zavitih poetičnih ugankah, katerih rešitev je življenje samo, je že aktualno, morda nehote provokativno; kaj bi lahko rekli šele o pticah, ki se po nenehnih medsebojnih sporih za prgišče zrn vendarle uspejo neegoistično podati na pot za skupno stvar, čeprav morajo premagati varljivo lagodje vsakdanjega konformizma ter grožnjo smrti. Iskanje kralja ptic ali razsvetljenje prinaša združevanje različnih časov, velikih in večnih vprašanj, a tudi konkreten komentar sodobnosti.
Vse to predstavi uspeva ilustrirati z minimalnimi sredstvi, z le nekaj zgovornimi kostumskimi markacijami, s finesami frčečega perja in z inspirativno podlago perzijskih preprog za miselne polete gledalski domišljiji. Gledalca se hitro poloti s prijetno konspirativno razrahljanostjo (v glasbeni kolekciji Zborovanja ptic seveda ne manjka Josipe Lisac); stanja ljubega miru pa vznemirja režijsko presenetljivo spretna vzpostavitev emotivne vzhičenosti situacije, ki je v letu boleče spodsekana v človeško zaletavanje ob nepremakljive robove fizičnega. Predstava, ki ni visokoleteče eshatološko oznanilo, in čeprav kdaj suspenzivno zajadra v kontemplativno tišino mednapisov, poetično zavitih sufizmov, ne pade v past samopoveličevanja, temveč velja kot realno prizemljeno opozorilo, predvsem pa kot prijetno razgibano gledališko povabilo.