»Moški bi se prej lotili osvajanja Fride, ker jih je strah, da bi jihAgnetha zavrnila,« je anonimni privrženec Agnethe podal svoje mnenje v še vedno trajajoči razpravi o obeh pevkah skupine Abba.
Seveda se razpravlja tudi o pevskih značilnostih ene in druge. Glasova sta imeli malenkost različna, a več vodilnih linij pri Abbi je odpela Agnetha Fältskogod. Torej svetlolaska.
V soliranju je bolje šlo Fridi
Njuni karieri pred vstopom v skupno zasedbo sta bili podobno uspešni. V začetku je bila pet let mlajša Fältskogodova malenkost uspešnejša. Že leta 1968 je bila s solo albumom na vrhu švedskih lestvic. Frida Lyngstad, sicer pol Norvežanka, pol Nemka, ki je z mamo imigrirala na Švedsko zaradi materinega strahu pred rojaki zavoljo zveze z nemškim vojakom, je v resne pevske vode stopila leta 1968. Potem ko je imela za seboj že zakon in iz njega dva otroka. Ki ga je razdrla zaradi novega znanstva z Bennyjem Anderssonom, bradatim članom Abbe. Tistim, ki je praviloma igral klavir. A ki je edini v zasedbi imel beatniško preteklost. V začetku šestdesetih je namreč igral v The Hep Stars, švedskem beatniškem ansamblu, kar je nekako obratno prvemu vtisu. Ostrejši (beri bolj rockerski) tip v Abbi je prej deloval njegova kolega Björn Ulvaeus. Nemara zato, ker je imel na odru praviloma opasano kitaro? No, dejanske biografije so obratne. Ulvaeusova predkariera so bile švedske ljudske pesmi oziroma šlagerji, Anderssonova pa beat oziroma rock'n'roll.
Te vrste ločnica velja tudi za ženski v bendu, ki sta bili na kratko tudi njuni zakonski družici. Če poslušamo hit Fältskogodove, torej tudi nekdanje Ulvaeusove soproge, iz leta 1968 z naslovom Jag Var Så Kär, se slišano zdi primerljivo s sanremskimi popevkami. Celo kanček pridiha ruske ali pač vzhodnjaške melodike se da slišati v popevki. Če poslušamo En Ledig Dag, kar je naslov prvenca Lyngstadove iz leta 1967, s katerim je zmagala na vsedržavnem tekmovanju talentov (še poročena s prvim soprogom), pa slišano bolj nese proti jazz standardom. Po razpadu zasedbe Abba sta obe poskusili s solo kariero, pri čemer pa je bila Fältskogodova kanček manj uspešna. Zunaj Švedske oziroma Beneluksa ji niti ni preveč uspevalo, medtem ko je Frida Lyngstad z I Know There's Something Going On, ki ga je leta 1982 sproduciral v tistih časih nadvse aktualni ter vseprisotni Phil Collins, tudi v solo karieri imela planetarni hit.
To bi bile na kratko povzete značilnosti kariere obeh pevk. Na eni strani torej svetlolasa in ljudsko toplejša Agnetha Fältskogod. Na drugi strani rjavolasa ter po bližnjosti ljubega ji glasbenega izraza ostrejša Frida Lyngstad. Seveda v prvi vrsti pevka, vendar pa tudi vznemirjevalka moških sanjarjenj.
Pevki kot simbol spolnosti
Švedska je tudi v daljnih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja veljala za obljubljeno deželo. Napredna in liberalna. V vseh ozirih. Tudi v smislu erotike. Švedi so v tistih časih serijsko snemali mehkoerotične filme, njihovo početje pa je navdahnilo sosede Dance, da so konec šestdesetih ukinili cenzuro, kar je, kot pravi filmsko zgodovinopisje, pomemben moment za kompletno svetovno filmografijo, saj so se pod vplivom švedsko-danske produkcije cenzorji po svetu omehčali.
»Robert De Niro v Taksistu pelje Cybill Sheperd v kino gledat Jezik ljubezni,« je poudarjeno v prispevku o tej tematiki na BBC. Jezik ljubezni je švedski erotični film iz leta 1969, zaradi katerega se je v Londonu na Trafalgarskem trgu zbralo 30.000 nasprotnikov pornografije. S Cliffom Richardom na čelu. To švedsko svobodomiselnost velja pri dojemanju figuriranja obeh pevk zasedbe Abba vzeti v obzir. Pevki sta bili tudi simbol spolnosti.
»Ja sam je gadjao al' nisam pogodio, taj joj metak nije dovoljan,« pravi zagrebška zasedba Psihomodo Pop v napevu Frida. Zaradi barvanja s kano v rdeče je Lyngstadova veljala tudi za rdečelasko. In pregled številnih razprav na spletu da misliti, da po številu privržencev še vedno vodi pred kolegico. »Bila je drugačna. Kot mulo jih nisem poslušal, vendar pa sem ju seveda opazil. In ni dileme. Rdeča oziroma rjavolaska. Hitreje sem jo opazil. Bolj mi je potegnila,« se rjavo-rdečkastemu taboru pridružuje Vanja Vardjan, novinar in urednik na RTV Slovenija. Med privrženci Lyngstadove sta še vsaj igralec Emil Cerar in njegov najnovejši kolega iz filma Šiška Deluxe Žiga Födransperg, medtem ko Nermin Puškar, v Ljubljani živeči bosansko-hercegovski glasbenik, pravi: »Svetlolaska. Ne vem, zakaj. Morda zato, ker sem slišal, da je bil Čolić z njo.« Zdravko Čolić seveda, legenda pa pravi, da gre za afero iz Budve.
Skandinavska lepotica proti vintage rjavolaski
Gospodov, ki so o preferenci pripravljeni spregovoriti brez zadržkov, tudi pri nas ne manjka. Ko moške povprašaš o tem, katera pevka skupine Abba jim je ljubša, dobiš takojšen odgovor. Brez obotavljanja. Kot če bi zastavil vprašanje o številki čevljev. Ali vprašanje, kaj jim je ljubše: BMW ali mercedes. Vključno s starostjo spolnega razumništva oziroma filozofom Petrom Mlakarjem: »Meni je bila bolj všeč blond z dolgimi lasmi. Zelo lepa, zelo čedna. Značilen skandinavski tip lepotice. Rjavolaska je res asociirala na porno zvezde iz vintage obdobja, vendar pa je bjonda klasičen tip germansko skandinavske lepotice.«
Bolj kompleksno pa razmerje med eno in drugo pevko umeva igralec Primož Petkovšek: »Moram reči, da mi je bila na začetku rjavolaska bolj všeč. Blond je nosila frufru in švedsko štrikanje ter je sprva delovala kot 'primestni promet'. Potem se je naredila in sem tudi sam spremenil mnenje ter se na koncu skoraj poročil z blondino. Sploh ko so tam okoli leta 1978 šli v disko vode. Takrat sem zamenjal eno za drugo in še vedno mi je blond bolj všeč. Treba je pogledati, ko sta v belih pajkicah. Tam se vidi razlika. In zdi se mi tudi, da se je bjonda s tem svojim izbrancem imela lepše. Da sta imela boljše življenje. Bolje sta jedla. Človek od rjavolaske je bil vendarle bolj zagaman tip. Po mojem je bil težji za skupno življenje.«
