Mihael se je poročil s Terezijo Drofenik in v zakonu so na svet privekali štirje otroci: sin Mihael mlajši, njegov brat Jože ter še sestrici Cilka in Mici. Počasi se je začelo na posestvu razvijati gostilničarstvo. Sin Mihael je posle prevzel leta 1900 in je nemudoma izplačal brata in sestri, v tistem času se je pa posest tudi bistveno zmanjšala, saj je rudniška družba za potrebe širitve rudarske dejavnosti počasi, a vztrajno odkupovala zemljo, ki je bila v lasti družine Senica. Mirne duše bi smel zapisati, da je velik kos Senovega zgrajen prav na nekdanji zemlji družine Senica.
Mihael, sin seveda, se je istega leta poročil z Ano, rojeno Pečnik, in rodili so se jima Jože (vsi so mu rekli Pepi), Ludvik in Mirko. Ana je gostom ponujala vse tisto, kar so si želeli. Ko prometa ni bilo veliko, je rada rekla, da bo ona dala za čefinkelj (pol klobase), gostje pa naj dajo za vino. Sin Jože, imenovan tudi Pepi, je prevzel gostilno, leta 1930 se je poročil z Ivanko Radej in imela sta dva sinova, Jožeta in Miha. Po Jožetovi smrti leta 1941 je vse posle prevzela mama Ivanka in je oba sinova izšolala, Jožeta (letnik 1931) za metalurškega inženirja, Miha (letnik 1935) pa je poslala na kmetijsko šolo v Maribor.
Med drugo svetovno morijo je gostilna obratovala, Senovo pa so partizani osvobajali tudi s podstrešnih gostilniških prostorov. Mama Ivanka je znala povedati, kako je po trdih bojih našla na podstrešju na kupe tulcev od streliva. Pozneje je »nova ablast« želela, da bi mama Ivanka občasno poročala, kaj ljudje govorijo v gostilni, o čem se pogovarjajo, pa se je vrla in klena, trdna in globoko verujoča ženska temu odločno uprla. »Tožarila ljudi pa ne bom,« je rekla. Vse skupaj so potem oblasti nacionalizirale, stavba je sicer ostala, v njej so uredili nekakšno državno gostilno, tudi novo ime je dobila – Pri mostu. Sin Miha je želel pozneje ponovno vzpostaviti zasebno poslovanje in mu je to tudi uspelo, ampak samo zato, ker je gostinska organizacija združenega dela, imenovana Kantina (sodila je v okvir poslovanja rudnika), potrebovala nov kombi, pa ga ni (z)mogla kupiti. Miha je ponudil, da bi stavbo ponovno odkupil, in so se zmenili. Miha je družinsko premoženje odkupil nazaj, družbena Kantina pa je dobila nov kombi. Leta 1963 je pridobil obratovalno dovoljenje in takrat je k hiši prišla tudi že Milena (Zalokar) iz bližnjega Reštanja, ki je rodila Boštjana (letnik 1968) in Miha (letnik 1970). Milena je najprej delala v upravi rudnika, pri Seničevih pa je že pomagala voditi knjigovodstvo. Njen mož, vrli Miha, je bil rojeni gostinec, predvsem pa človek, da je malo takih. Sila rad je šahiral in je znal odigrati simultanko s kar petimi soigralci. Mama Milena je kaj hitro pustila službo v rudniku, saj je imela gostilna resnično zgledno število rednih abonentov, med njimi je bil tudi sloviti zdravnik Potza. Sinova Boštjan in Miha sta že v otroških letih pomagala v gostilni, predvsem poleti, ko je bilo nujno na hitro v hladilnike naložiti pijačo, saj množica žejnih rudarjev ni rada čakala na krvavo zasluženo pivo.
Boštjana je poklicna pot zanesla v ekonomijo, Miha pa se je malce spogledoval z računalništvom, a se je že leta 1991 zaposlil pri očetu, leta 1994, ko je oče Miha odšel v zasluženi pokoj, pa je posle prevzel v svoje roke. Miha se je tudi oženil, z milo in lepo Tadejo. Njuni trije otroci so Mihael, Alen in Dea. Svojim gostom ponujata pester nabor okusnega. Školjke iz pečice, njihove slovite bukove ostrigarje (glej recept!), domače salame in drugo suho meso, slastne juhe, ribe na več načinov, zrezke, takšne in drugačne, jedi z žara, krače in odojka ter jagenjčka in drugo hrano izpod peke, testenine in v zadnjem času tudi pice, izredno okusno mehiško kuhinjo, v kateri se preizkušajo in jim to več kot uspeva, pa tudi vse tiste, tradicionalne slovenske stare dobre jedi, še in še bi zmogel naštevati, če bi mi prostor dopuščal. Družinica Mihe in Tadeje, vsi, kar vas je, z mamo Mileno vred, bodite to, kar ste bili do našega snidenja: prvovrstni ljudje, ki imajo srce tam, kjer preprosto mora biti.