Številne občine, še posebej socialno ranljivejše, so se pri 525 evrih povprečnine ob pripravi proračuna primorane poglobiti v posamezne postavke in klestiti stroške, kjer le gre. Ob tem Združenje občin Slovenije opozarja tudi na obveznosti, ki bi jih po njihovem morala prevzeti država. Takšen primer je denimo mrliškopregledna služba. A ne gre le za problematiko vira financiranja, temveč tudi strokovno neurejenost dejavnosti, že vrsto let opozarja tudi stroka.
»Glede na dejstvo, da je višina povprečnine vsako leto nižja, obstaja bojazen, da občine ne bodo zmogle plačevati stroškov, povezanih z mrliškimi ogledi in sanitarnimi obdukcijami,« opozarjajo v Združenju občin Slovenije, kjer so ministrstvu za zdravje že večkrat predlagali, da bi se ti stroški prenesli na državo ali pa na Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). »Če bi nadzor nad izvajanjem službe prevzela zdravstvena zavarovalnica, ki ima za to primerne kadre in znanje, bi se na ta način znižali tudi stroški za občine,« so denimo prepričani v Mestni občini Kranj, kjer za približno 200 mrliških ogledov letno namenijo okoli 13.000 evrov, za približno 50 obdukcij pa okoli 60.000 evrov.
Ministrstvo spremembe napoveduje v prihodnjem letu
Zato se tudi v Kranju pridružujejo pozivom združenja občin za spremembo zastarelih in neusklajenih predpisov. »Mrliškopregledna služba in izvajanje sanitarnih obdukcij sta po vsebini zelo podobna storitvam, ki jih zdravstveni zavodi izvajajo iz naslova pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja,« financiranje službe iz zdravstvene blagajne še utemeljujejo v Kranju. Odločitev, ali bi nova ureditev veljala za mrliškopregledno službo skupaj s sanitarnimi obdukcijami ali le za sanitarne obdukcije, ki občine stanejo nekajkrat več kot mrliški pregledi, pa prepuščajo dogovoru med združenjem občin in ministrstvom.
A tako hitre rešitve vendarle ni pričakovati, saj na ministrstvu pravijo, da se bodo sprememb zakona, ki ureja mrliškopregledno službo, lotili prihodnje leto, v vsakem primeru pa financiranje dejavnosti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja za zdravstveno blagajno ne bi bilo vzdržno, še poudarjajo. Namesto tega občinam predlagajo, naj same organizirajo neko skupno službo, ki bi uredila to področje, vendar občine tovrstne predloge zavračajo, češ da za to nimajo strokovno usposobljenih kadrov, še manj pa denarja. Na Mestni občini Maribor so tako prepričani, da bi poleg mrliškopregledne službe država morala kriti tudi stroške obveznega zdravstvenega zavarovanja za brezposelne. Za to namreč namenijo že več kot 1,5 milijona evrov, medtem ko jih je mrliškopregledna služba letos stala že 143.000 evrov oziroma 35.000 evrov več kot pred petimi leti. Podobno nad finančnimi obveznostmi, na katere ne morejo vplivati, a občutno krojijo upočasnjen razvoj občine, negodujejo v Trbovljah, kjer županja Jasna Gabrič poudarja, da jim prav pride vsak privarčevan evro.
Bo problematiko rešila e-smrt?
Občinam po svoje prikimava tudi dr. Jože Balažic, predstojnik Inštituta za sodno medicino, ki mrliške preglede in obdukcije izvaja za Mestno občino Ljubljana in njene primestne občine. Pravi namreč, da je mrliškopregledna služba že vrsto let neurejena tudi po strokovni plati, saj zdravniki, ki v zdravstvenih domovih opravljajo omenjene preglede, povečini za to niso usposobljeni. Preglede namreč opravljajo dežurni zdravniki. Dr. Balažic je zato vsakega zdravstvenega ministra v minulih letih seznanil s problematiko, a je nikoli niso uvrstili med prioritetne naloge.
Na vprašanje, zakaj storitve mrliškopregledne službe nimajo enotnega cenika, pa odgovarja, da ga je včasih določal pravilnik zdravniške zbornice, zdaj pa cenike na podlagi usmeritev tako imenovane zelene knjige zdravstvenih storitev določajo zdravstveni domovi, potrjujejo pa občine ustanoviteljice. Stroški mrliškopregledne službe se zato od občine do občine razlikujejo, odvisni pa so tudi od števila smrti in kje je občan umrl, predvsem pa od dodatno odrejenih (sanitarnih) obdukcij. Te naročijo na zahtevo zdravnika, ki je bolnika zdravil, če se ne da ugotoviti vzroka smrti, če gre za sum nalezljive bolezni ali na zahtevo pristojnega preiskovalnega sodnika. Število obdukcij se povečuje, priznava dr. Balažic in problematiko ponazori s primerom smrti 80-letnika, ki že 20 let ni bil pri zdravniku. »V tem primeru mrliški oglednik ne more ugotoviti vzroka smrti, zato odredi obdukcijo in tega je vse več,« pojasnjuje predstojnik Inštituta za sodno medicino.
A ima stroka na mizi tudi rešitev. »Morda se boste nasmejali, ampak prihodnje leto bomo poskusno uvedli e-smrt. To je računalniška baza podatkov o pacientih, ki bi mrliškim oglednikom olajšala ugotavljanje vzroka smrti,« je pojasnil dr. Balažic, prepričan, da bi se s tem zmanjšalo število obdukcij in finančno breme občin. Vendar bo tudi pri tem imelo zadnjo besedo ministrstvo, ki bo e-smrti moralo prilagoditi zakonodajo, pravi dr. Balažic, podobno kot bo moralo najti skupen jezik z občinami glede financiranja mrliškoogledne službe.
